Views: 21
»Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: ›Sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.‹ S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: ›Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!‹ In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: ›Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.‹ Nato je šel k učencem in ugotovil, da spijo. Rekel je Petru: ›Tako, eno uro niste mogli ostati budni z menoj? Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.‹ Spet drugič je šel in molil: ›Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!‹ Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke. Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami.« (Evangelij po Mateju 26,36–44)
V nekaterih krščanskih krogih se zanikanje, prikrivanje ali potlačenje pristnih čustev šteje za značajsko pozitivno lastnost ali vrlino, morda celo za dar Svetega Duha. Zanikanje jeze, preziranje bolečine, zatajevanje depresije, bežanje pred osamljenostjo in izogibanje dvomom se žal v takšnih krogih ne zdijo samo povsem normalni, temveč se jih šteje za kreposten način, na katerega naj bi živeli duhovno življenje. Tako poznamo jezo, ki je usmerjena k našim bližnjim in jo imenujemo agresija, medtem ko je jeza, usmerjena proti sebi, depresija. Popolno zatiranje in zanikanje jeze pa prepoznamo kot ravnodušnost.
Toda kot smo brali, to ni vzor, ki ga najdemo pri Jezusu, ki je, kot vidimo, zelo odprto, brez sramu in brez zadrege izražal svoja čustva.
V nadaljevanju je nekaj stavkov, ki to še potrjujejo:
- Točil je solze: »Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim.« (Evangelij po Luku 19,41)
- Napolnil se je z radostjo: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.‹« (Evangelij po Luku 10,21)
- Počutil se je preobtežen z žalostjo: »Rekel jim je: ›Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite!‹« (Evangelij po Marku 14,34)
- Bil je jezen in žalosten: »Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: ›Iztegni roko!‹ Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena.« (Evangelij po Marku 3,5)
- Bil je žalosten in trepetal od stiske: »S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati.« (Evangelij po Mateju 26,37)
- Bil je usmiljenega srca in se tako tudi odzival: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹« (Evangelij po Luku 7,13)
- Izražal je začudenost: »In čudil se je njihovi neveri.« (Evangelij po Marku 6,6) »Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel: ›Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.‹« (Evangelij po Luku 7,9)
Iz teh stavkov vidimo, da je bil Jezus vse prej kot čustveno nedostopen in hladen Mesija.
V getsemanskem vrtu lahko spoznamo popolnoma človeškega Jezusa – trpečega, nesrečnega, potrtega, duhovno potlačenega. Potisnjen je bil do skrajnih meja svoje človeškosti: »Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.« (Evangelij po Luku 22,44)
Upravičeno se lahko vprašamo: Na podlagi česa sklepamo, da je priznavanje in izražanje pristnih čustev kaj manj duhovno? In zakaj smo prepričani, da lahko ali bi morali rasti k duhovni zrelosti, ne da bi hkrati rasli v čustveni zrelosti? Tako duhovna kot čustvena rast sta namreč nedvomno in zelo močno med seboj povezani. Treba pa je tudi dodati, da sproščeno in zrelo izražanje čustev hkrati še ne pomeni, da naj bi se s čustvi tudi ODLOČALI. Lahko bi rekli, da je Jezus imel in kazal čustva, toda hkrati ni dovolil, da bi ga čustva imela v oblasti in zameglila njegovo sposobnost presoje in odločanja. »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« (Evangelij po Luku 22,42) Ko Jezus ni podlegel svojim negativnim čustvom in se ni odločal na podlagi njih, je poleg duhovne pokazal tudi čustveno zrelost.
Vsak od nas ima slabosti in šibke točke, za katere je treba več molitve in truda, da jih premagamo in podredimo duhu. Vsak od nas, če že sami nimamo težav z jezo, pozna ljudi, ki slabo nadzorujejo jezo, in vemo, kako hitro izbruhnejo za malenkosti, grešijo, škodujejo sebi in drugim. Prav vsak od nas kdaj izgubi potrpljenje in ravna tako, da mu je pozneje žal. Ljudje, ki se veliko razburjajo, običajno postanejo srčni bolniki. Sveto pismo veliko govori o jezi in kako jo obvladati. Jezo se da obvladati na Božji način. Bog želi, da jo imamo pod nadzorom.
Jeza je lahko grešna ali pa ne. Vsaka jeza ni slaba. Nekateri ljudje mislijo, da se kristjani ne bi smeli nikoli razjeziti. Ni vedno narobe, če se ujezimo. Svetopisemsko nam je Bog dal jezo kot moč, da razrešimo in preusmerimo tok problemov in nepravilnosti na pravo pot. Z jezo včasih dosežemo, da ljudje spremenijo svoje napačno ravnanje, ker jih jeza prebudi in premakne. Z jezo včasih kaj dosežemo, česar normalno ne bi. Na primer: prodajalec mi je prodal slabo in drago baterijo. Ne bi mi povrnil denarja, če se ne bi ujezil. Ali pa včasih v družini kaj premaknemo, če se ujezimo. Jeza je tudi znamenje oz. mejni kamen, ki nam pove, da so ljudje prestopili meje naših standardov. Ker je orodje samoobrambe, jih z jezo ustavimo.
Zgodi pa se, da nimamo moči upreti se zlorabi ali kriminalu, pa nas kasneje preplavi jeza in travma, ki lahko uničuje nas same. Bog nam želi pomagati in nas čim prej spraviti iz takšnega stanja. Tudi žrtev mora ravnati svetopisemsko in opraviti svoj del, da Bog lahko začne proces ozdravljenja duše. Žrtev mora sprejeti to, kar se je zgodilo, in prestopniku odpustiti. Iti mora preko svojih čustev in občutij. Odpuščanje je odločitev, ne dejanje iz čustev. Marsikdo reče: »Ne morem odpustiti,« v resnici pa je v njegovem srcu odločitev: »Nočem!« Bog ne more začeti ozdravljenja, dokler se ne odločimo odpustiti. Tema jeze in travme uničuje nas same in moramo dovoliti, da posije luč v naše srce. Je mogoče, a je potreben čas! Znan je primer Corrie Ten Boom, ki je zmogla odpustiti nacističnemu krvniku, ki je do smrti mučil njenega očeta in sestro v taborišču Ravensbrück, kamor so jih odpeljali, ker so skrivali Jude. S tem človekom se je celo srečala iz oči v oči. Bog ji je dal zmago nad sovraštvom, jezo in travmo.
Človek je duhovno bitje, ki ima dušo (um, voljo in čustva) in živi v telesu, ki ga Sveto pismo imenuje tudi šotor. Bog želi, da naš s Svetim Duhom prenovljeni duh vlada duši in duša telesu, ker bomo le tako Bogu všečni duhovni kristjani. Kako je, če nam vlada meso? Grešimo, predajamo se mesenim in čutnim užitkom: poželenju oči, spolnim poželenjem, požeruštvu, pijači itd. In če dovolimo, da nam vladajo čustva, bomo nestabilni in grešni: ljubosumni, jezni, prepirljivi, sovražni, nevoščljivi.
Če pa hodimo v duhu, nadzorujemo duševne in telesne impulze, jih uravnotežimo in podrejamo standardom Božje besede. Ne dovolimo, da v nas nenadzorovano prevladajo.
Z.M.