Views: 62
Bog je dobri darovalec
»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja.
Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« (Evangelij po Mateju 25,14–30)
Prilika je zelo zgovorna in nam ponuja mnogo odgovorov na življenje. Poglejmo jih. Najprej je zanimiva delitev premoženja. Jezus pravi, da je gospodar izročil svoje premoženje … vsakemu po njegovi zmožnosti. Enemu je dal pet, drugemu dva in tretjemu enega. Čeprav se zdi krivično, zakaj so dobili različno, pa Jezus pojasni: glede na zmožnosti. Nismo enaki, a vsak ima dovolj, ravno prav. Vprašanje je, ali zaupamo gospodarju, da nam je razdelil pravično, da je dober in da ve, kaj je za nas resnično dobro.
Prvo, kar se lahko ob tej priliki vprašam, je: Ali vemo, koliko smo prejeli v razmerju do drugega: pet talentov, dva ali enega? Ne, zato tudi ne moremo biti sodniki, koliko drugi zmore in mora pridobiti. Pa vendar smo tako pogosto sodniki. Kljub temu je na nas le, da drugemu pomagamo in ga spodbujamo, naj trguje in ne lenari. Koliko naj pridobi, ne vemo. Ustavimo se prav ob tej misli. Tisti, ki je na primer v zaporu, ni nujno slabši od mene ali tebe. Njegov potrebni delež pomnožitve talentov je mogoče le takšen, da se bori proti skušnjavi, da bi ne naredil kaj hujšega. Lahko je dobil le en talent in tega mora pomnožiti.
Kakor je ta preprosta logika pomembna, da ne obsojamo, lahko iz nje živimo tudi brez nezdrave tekmovalnosti in zavisti. Imamo dovolj, ravno prav in drugi nima preveč. To je drugo spoznanje, ki ga prilika ponuja. Bog ve, kaj potrebujemo, zato ni razloga za zavist. Pa vendar moramo najbrž priznati, da nas pogosto žene zavist, nevoščljivost in ljubosumje.
Tretje, kar lahko vidimo v priliki, je gospodarjev odgovor. Vsakemu, ki prinese talente, pravi gospodar: »Prav, dobri in zvesti služabnik!« Kako redko se zavedamo, da smo pravzaprav na svetu služabniki, tisti, ki jim je premoženje zaupano v upravljanje, nismo pa nikoli gospodarji. Gospodar je vedno le eden, tj. Bog. In prav iz te pozabljivosti izvira nesreča tretjega služabnika, ki vidi v gospodarju predvsem trdega človeka. Ta nesrečnež namreč ugotavlja in pravi gospodarju: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul.«
V tem odgovoru je skrita vsa nesreča služabnika. Kar je prejel, tega ne razume kot dar, ampak kot breme. Sam pravi o svojem razpoloženju: »Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« Prevevata ga namreč strah in jeza. Strah, da ne bo uspel dobro trgovati, ter jeza in krivica, da mora trgovati s talentom, obresti bo pa tako ali tako pobral gospodar.
Vse to nam odpira pogled na to, kar smo in imamo. Vse lahko razumemo kot dar, za katerega smo odgovorni Bogu in bližnjim, lahko pa si zamišljamo, da je vse, kar smo in imamo, naša last in zasluga. Če je naša last, se bomo ves čas bali, da nam bo kdo kaj odnesel, krivica bo, da drugi od tega pričakuje korist itd. Če pa je dar, potem bomo doživljali veselje obdarjenosti; veselje nad darovalcem in ne nazadnje tudi veselje nad upravljanjem z darom, ki razveseljuje darovalca in naše bližnje. To je lahko četrto spoznanje ob današnji priliki. Vse je dar, Bog je dobri darovalec in upravljanje z darom je v veselje nam in bližnjim. Vse skupaj je torej lahko eno samo veselje. Tako vidim kot dar naslednje:
a) naše življenje,
b) naš poklic biti moški, biti ženska,
c) biti poročeni ali samski,
č) biti v svojem konkretnem poklicu ter vse sposobnosti, ki so nam podarjene.
Koliko lepega lahko v tem doživljamo! Vse to je dar in Bog želi, da se tega veselimo, s tem trgujemo – rastemo, živimo za druge in stopamo pred darovalca s hvaležnostjo. Naj bo to vodilo za vse, kar počnemo v svojem življenju.
Molitev:
Prosim te, Očka, odpri srca vsem Božjim otrokom za dar tvojega velikega usmiljenja. Z ljubeznijo in s hvaležnostjo jim pomagaj sprejeti tvoje nebeško usmiljenje. Omogoči jim, da postanejo ponižni pred teboj in da te prosijo za odpuščanje grehov, tako da lahko postanejo del tvojega veličastnega kraljestva. Oče, prosim te, da nam razsvetliš um, odpreš naša srca in prekriješ naše duše s svojim Svetim Duhom, tako da se bomo zavedali, da smo popolnoma očiščeni vsakršne krivice. Prosim te, pomnoži našo radost pri upravljanju darov, ki si nam jih zaupal. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.