Views: 51
Popolna predaja Bogu
»Arámski kralj Ben Hadád je zbral vso svojo vojsko; z njim je bilo dvaintrideset kraljev s konji in z bojnimi vozmi. Šel je, obkolil Samarijo in jo napadal. V mesto je poslal poslance k Izraelovemu kralju Ahábu. Rekel mu je: ›Tako pravi Ben Hadád: »Tvoje srebro in tvoje zlato je moje, tvoje žene in tvoji najboljši otroci so tudi moji.«‹ Izraelov kralj je odgovoril in rekel: ›Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam.‹« (Prva knjiga kraljev 20,1–4)
To, kar je zahteval Ben Hadád, je popolna predaja, in Aháb se je odzval, kakor je bilo zahtevano – s popolno predajo. Besede »Kakor ukazuješ, moj gospod kralj; tvoj sem z vsem, kar imam,« lahko uporabimo za ponazoritev besed popolne predaje, s katerimi naj bi se vsak Božji otrok izročil svojemu Očetu. To smo že slišali, vendar moramo slišati zelo razločno – pogoj za Božji blagoslov je popolna predaja vsega v njegove roke. Slava Bogu! Če so naša srca pripravljena na to, ni konca vsemu, kar bo Bog naredil za nas, in blagoslovu, ki nam ga bo naklonil. Ena sama stvar, ki je potrebna, je popolna predaja Bogu. Pogoj, da prejmemo polni Božji blagoslov, je popolna predaja njemu.
Ali smo se pripravljeni popolnoma predati v njegove roke?
Kakšen naj bo naš odgovor? Bog ve, da obstaja na stotine ljudi, ki so to rekli v svojem srcu, in da jih je še na stotine več, ki bi to radi rekli, vendar si ne upajo. In potem so tu ljudje, ki so to rekli, pa jim je žalostno spodletelo in čutijo obsodbo, ker niso odkrili skrivnosti, kako priti do moči, da bi živeli takšno življenje. Naj Bog spregovori vsem!
Najprej povejmo, da Bog popolno predajo od nas pričakuje. Ja, ta predaja je utemeljena v sami Božji naravi. Bog ne more drugače. Kdo je Bog? On je studenec vsega življenja, edini vir obstoja in moči in dobrote; v vsem vesolju ni nič dobrega razen tega, kar dela Bog. Bog je ustvaril sonce in luno in zvezde in rože in drevesa in travo – in ali niso vse te stvari popolnoma predane Bogu? Ali ne pustijo Bogu, da dela v njih ravno to, kar mu ugaja? Ko Bog obleče lilijo z njeno lepoto, ali ni prepuščena, predana, izročena Bogu, ki dela v njej njeno lepoto? In Božji odkupljeni otroci, o, ali si lahko mislite, da Bog lahko opravlja svoje delo, če je v vas predana samo polovica ali del? Bog tega ne more. Bog je življenje in ljubezen in blagoslov in moč in neskončna lepota in Bog uživa v tem, da se razodene vsakemu svojemu otroku, ki ga je pripravljen sprejeti. Ampak ah, tista ena stvar, ki Boga pri tem ovira, je prav to pomanjkanje popolne predaje. Toda Bog jo pričakuje, saj je to del njegove narave.
Kaj pomeni popolna predaja, vemo iz vsakodnevnega življenja. Vemo, da mora biti vse predano svojemu posebnemu, določenemu cilju in uporabi. Ponazorimo to z nalivnim peresom, ki je popolnoma predano enemu samemu delu, pisanju, in to pero mora biti popolnoma predano moji roki, če naj z njim pišem, kot je treba. Če ga delno drži nekdo drug, ne morem pisati, kot je treba. Plašč je denimo popolnoma predan temu, da pokriva moje telo. In zdaj pomislimo: ali lahko Bog vsak dan in vsako uro opravlja svoje delo v našem nesmrtnem bitju, v božanski naravi, ki smo jo prejeli ob novem rojstvu, če se mu povsem ne izročimo? Ne more. Salomonov tempelj je bil popolnoma predan Bogu ob posvetitvi. In vsak od nas je Božji tempelj, v katerem bo Bog prebival in mogočno deloval pod enim samim pogojem – popolna predaja njemu. Bog jo zahteva, Bog je je vreden in Bog brez nje ne more opravljati svojega blagoslovljenega dela v nas.
Drugič: Bog je ne samo zahteva, temveč jo bo tudi sam opravil. Prepričan sem, da si marsikdo v srcu pravi: »Ah, ampak ta popolna predaja zahteva toliko!« In govori: »Oh, šel sem že skozi toliko preizkušenj in skozi toliko trpljenja, pa je v meni še vedno toliko samovoljnega življenja. Ne upam se podati v celotno izročitev, ker vem, da bo to prineslo toliko težav in agonije.«
Gorje! Gorje, da imajo Božji otroci o Bogu takšne misli, ki zvenijo kot tako okrutne misli. Toda nujno je razumeti tole sporočilo: Bog ne pričakuje, da bomo popolno predajo opravili v svoji moči ali s silo lastne volje; Bog sam je pripravljen, da jo naredi v nas. Ali ne beremo: »Bog je namreč tisti, ki dela v vas tako hotenje kakor delovanje, ki mu ugaja« (Pismo Filipljanom 2,13)? In to je tisto, kar moramo iskati: pasti na obraz pred Bogom, dokler se naša srca ne naučijo verovati, da bo sam večni Bog vstopil in odgnal to, kar je narobe, premagal, kar je zlo, in naredil, kar mu ugaja. Bog sam bo to naredil v tebi in meni. In predvsem ne pozabimo, kdo je tisti, ki v nas prične dobro delo, in kdo ga dejansko tudi dokonča: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« (Pismo Filipljanom 1,6)
In če je v nas po vsem tem ostal še kanček dvoma, potem sem prepričan, da ga bo naslednji stavek popolnoma odpravil: »Če hodim sredi stiske, me ohranjaš pri življenju. Zoper jezo mojih sovražnikov izteguješ svojo roko in tvoja desnica mi pomaga. GOSPOD bo izpolnil načrt v moje dobro. GOSPOD, tvoja dobrota traja na veke, ne zapústi dela svojih rok.« (Psalm 138,7.8) Ja, moj Gospod, izpolni načrt v moje dobro.
Poglejmo ljudi iz Stare zaveze, na primer Abrahama. Ali mislite, da je Bog tega človeka našel po naključju, tega očeta verujočih in Božjega prijatelja, in da je imel Abraham sam od sebe, brez Boga, tolikšno vero in tolikšno poslušnost in tolikšno predanost? Saj vemo, da ni tako. Bog ga je obudil in ga pripravil za orodje v svojo slavo.
Ali ni Bog rekel faraonu: »Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč« (Pismo Rimljanom 9,17; prim. Druga Mojzesova knjiga 9,16)? In če je Bog to rekel glede njega, ali ne bo tega še toliko bolj rekel glede vsakega od svojih otrok?
Spodbujeni smo, da odvržemo vsak strah. Pridimo, pristopimo s tistim slabotnim hrepenenjem, ki ga imamo, in če se bojimo, češ: »Oh, moje hrepenenje ni dovolj močno, nisem pripravljen na vse, kar se lahko zgodi, nimam dovolj poguma, da bi rekel, da lahko premagam vse« – se zdaj naučimo spoznati svojega Boga in mu zaupati. Recimo: »Moj Bog, pripravljen sem, da me napraviš pripravljenega.« Če nas kar koli zadržuje, če je kakšna žrtev, ki se jo bojimo storiti, pridimo zdaj k Bogu in izkusimo, kako milostljiv je naš Bog, in ne bojmo se, da nam bo zapovedal nekaj, česar nam ne bo podaril.
Bog prihaja in si želi opraviti to popolno predajo v vsakem od nas. Vsa ta iskanja in žeje in hrepenenja, ki so v naših srcih, to so privlačnosti, s katerimi nas privlači božanski magnet, Kristus Jezus. On je živel življenje popolne predaje, on nas ima v lasti, on živi v mojem in tvojem srcu po svojem Svetem Duhu. Čeprav ga pogosto oviramo, celo hudo oviramo, nam hoče pomagati, da bi se ga popolnoma oprijeli. In on prihaja in nas prav zdaj privlači s svojim sporočilom in s svojimi besedami. Ali ne bomo pristopili in zaupali Bogu, naj naredi v nas to popolno predajo njemu samemu? Da, slava Bogu, on jo lahko naredi in on jo tudi bo naredil.
Tretja misel. Bog je ne samo zahteva in naredi, temveč jo tudi sprejme, ko mu jo prinesemo. Bog jo naredi na skrivnem v našem srcu; po skriti moči svojega Svetega Duha nas nagiba, naj pristopimo in jo izrečemo na glas, in mi se moramo odzvati, se mu izročiti s to popolno predajo. Toda vedeti moramo, ko pristopamo in Bogu izrazimo to popolno predajo, je glede na naše občutke to lahko nekaj zelo nepopolnega; zato morda oklevamo in pravimo: »Je ta predaja res popolna?«
Toda spomnimo se, da je bil nekoč nekdo, ki mu je Kristus rekel: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje.« (Evangelij po Marku 9,23) A njegovo srce se je balo, zato je zavpil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24)
To je bila vera, ki premaga hudiča, in zli duh je bil izgnan. In če tudi mi pristopimo in rečemo: »Gospod, s popolno predajo se ti izročam kot svojemu Bogu« – čeprav to morda storimo s trepetajočim srcem in z zavedanjem: »Ne čutim moči, ne čutim odločnosti, ne čutim gotovosti« –, bo naša predaja uspela. Ne bojmo se, temveč samo pristopimo prav takšni, kakršni smo, in moč Svetega Duha bo delovala celo sredi našega trepetanja.
Se mar nismo naučili lekcije, da takrat, ko na človeški strani vse izgleda šibko, Sveti Duh deluje s silno močjo? Poglejmo Gospoda Jezusa Kristusa v vrtu Getsemani. Beremo, da je »po večnem Duhu« (Pismo Hebrejcem 9,14) daroval sam sebe kot žrtev Bogu. To mu je omogočil vsemogočni Božji Duh. In vendar, kakšna agonija in strah in izredna žalost ga je prevzela in kako je molil! Na zunaj ne moremo videti nobenega znamenja silne moči Duha, toda Božji Duh je bil tam. In prav tako to velja tudi za nas: ko smo šibki in se borimo in trepetamo, verujmo v skrito delo Božjega Duha in se ne bojmo, temveč izročimo samega sebe.
In ko se izročiš s popolno predajo, naj bo to v veri, da jo Bog prav zdaj sprejema. To je ključno dejstvo in prav tu pogosto zgrešimo – da naj bi se pri popolni predaji kristjani na ta način povezali z Bogom. Tako se povežimo z Bogom. Vsak od nas si želi pomoči, da bi nam bil Bog v vsakodnevnem življenju bolj jasen, da bi Bog imel pravo mesto in bil »vse v vsem« (Prvo pismo Korinčanom 15,28). In če res hočemo to izkušati ves čas svojega življenja, začnimo zdaj in poglejmo proč od sebe, navzgor k Bogu. Naj vsak veruje takole – medtem ko se jaz, ubogi zemeljski črv in trepetajoč Božji otrok, poln neuspeha in greha in strahu, tukaj priklanjam, in nihče ne ve, kaj se dogaja v mojem srcu, in ko v preprostosti rečem: »O Bog, sprejemam tvoje pogoje; prosil sem za blagoslov nad sabo in drugimi, sprejel sem tvoje pogoje popolne predaje« – medtem ko v globoki tišini naše srce govori tako, pomislimo, da je tam prisoten Bog, ki to opazi in si zapiše v svojo knjigo; da je prisoten Bog, ki nas prav tisti trenutek vzame v svojo last. Tega morda ne čutimo, tega se morda ne zavedamo, vendar Bog te jemlje v last, če mu boš zaupal.
Četrta misel. Bog popolno predanost ne samo zahteva in naredi ter sprejme, ko mu jo prinesemo, temveč jo tudi vzdržuje. To mnogim predstavlja veliko težavo. Ljudje pravijo: »Večkrat sem na kakšnem bogoslužju ali srečanju začutil vzgib, da sem se popolnoma posvetil Bogu, ampak potem me je to minilo. Vem, da lahko traja teden ali mesec, vendar potem zbledi in čez nekaj časa povsem izgine.«
Če je to tako, potem moramo okrepiti vero v naslednje: Ko Bog začne v nas delo popolne predaje in ko sprejme našo predajo, potem je Bog sam pri sebi zavezan temu, da zanjo tudi skrbi in jo ohranja. Ali bomo verovali temu? Morda nam lahko pomaga poglobljeno razmišljanje o naslednjem stavku: »Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.« (Prvo pismo Timoteju 5,8) Kdo so Božji svojci, če ne mi, ki smo njegovi otroci? Bog nima dvojnih meril, če namreč to zahteva od nas, potem je tudi sam zavezan k takšnemu ravnanju. Bog je pripravljen. Okrepimo vero, da nas on lahko ohranja neprestano, dan za dnem in iz trenutka v trenutek.
Molitev:
Hvala ti, Aba, Očka, ker me iz trenutka v trenutek ohranjaš svoji ljubezni, da imam iz trenutka v trenutek življenje od zgoraj. Gospod, naj ne bo niti besedice iz mojih ust razen v tvojo slavo, niti vzgiba mojega značaja razen v tvojo slavo, niti čustva ljubezni ali sovraštva v mojem srcu razen v tvojo slavo in po tvoji volji. Popolnoma se ti predajam in ti dopuščam, da po svoji obljubi narediš v meni hotenje in delovanje, ki ti ugaja, in dokončaš dobro delo, ki si ga pričel v meni. Hvala ti, ker ti izpolnjuješ vse načrte v moje dobro. Hvala ti, Gospod, za tvoje čudovite blagoslove, ki jih imaš zame in jih vsak dan obilo izlivaš name. O Bog, sprejemam tvoje zahteve. Tvoj sem skupaj z vsem, kar imam. Po božanski milosti se ti moja duša izroča s popolno predajo. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.