Hits: 24
»Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: ›Vsi te iščejo.‹ Rekel jim je: ›Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.‹ In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.« (Evangelij po Marku 1,29–39)
Prebrani odlomek ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Najprej je zanimiva Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim stregla. Zanimivo, da po bolezni ni počivala! Zdi se, da ji ni pomagal le čudež, ampak tudi Jezusov zgled. Jezusa so najbrž čudeži in srečanja z ljudmi utrujali – pri ozdravljenju je denimo šla moč iz njega in je zaznal, da se ga je v množici dotaknila žena, ki je ozdravela –, vendar ni zgubljal časa za počitek. Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek, potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa iščejo, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa odhaja drugam, da oznanja in izganja.
Njegov slog življenja bi lahko povzeli v geslu Moli in delaj. Jezus ne daje vtisa izčrpanega in naveličanega delavca, pa čeprav bi lahko rekli, da dela noč in dan. Marko v tretjem poglavju zapiše: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.« (Evangelij po Marku 3,20–21) Najbrž že takrat ni bilo dosti drugače kakor danes. Sorodnikom se je zdelo nenormalno, da bi se človek gnal z delom za druge, saj ni prave koristi. A Jezus nam s svojim zgledom kaže, da je človek ustvarjen pravzaprav za dvoje: za delo in molitev. Simonova tašča najbrž po Jezusovem zgledu potem, ko je bila ozdravljena, ni šla počivat, ampak jim je stregla. Jezus je razumel počitek kot sredstvo za delo. Delo pa je bilo zanj, po dvajsetih letih tesarjenja oznanjevanje, ozdravljanje in izganjanje. Kakor je potreben počitek za telesni napor, pa je za duhovni napor potrebna molitev. Zato Jezus telesnemu počitku doda molitev. Vse delo je usmerjeno v dejavno ljubezen. Lahko bi rekli, da s počitkom in molitvijo najprej poskrbi zase – ljubi sebe; ko poskrbi za zdravo telo in zdravega duha, je njegova naloga ljubiti bližnjega in svojega Očeta kakor sebe.
Kako pa razumemo delo danes? Večina dela pravzaprav zato, da zasluži. Več ko zasluži, več si želi privoščiti, kajti cilj življenja je: užiti življenje v čim večji meri, uživati, kolikor se da. Cilj dela je pravzaprav postal počitek. Tako počitek ni več sredstvo za delo, ampak je postal cilj dela in življenja. Tako se je v svetu geslo Moli in delaj spremenilo v geslo: Delaj, da boš lahko počival! Kaj smo s tem dosegli? Človek živi v iluziji, da bo srečen, ko bo lahko počival. Delo postaja vedno večja krivica, čeprav je temeljna človekova pravica in vrednota. Človek je s svojim delom z Bogom soustvarjalec sveta. Tako pa je postal le suženj. Pa ne zato, ker bi toliko delal, ampak zato, ker je delu vzel bistveni pomen. Delo samo ni sredstvo za lepše počitnice, ampak je samo po sebi tisto, ki nas dela bolj človeške in nas osrečuje.
V spoznanju, da je Bog postal delavec, ko se je učlovečil, se skriva veličastna resnica. … Vsak dan, teden za tednom, je delal v delavnici. To je počel dvajset let. Opravljal je delo, ki v življenju ne uide nikomur izmed nas. Ni bilo vznemirljivo, bilo je precej enolično in morda tudi dolgočasno. … Vendar ni menil, da je ponižujoče, pod njegovo častjo ali pa da ga razčlovečuje. Če že, potem je človekovemu delu povrnil prvotno dostojanstvo, temeljni namen sodelovanja v Božjem stvariteljskem dejanju. Bog je delal in sedmi dan počival.
Prepričan sem, da je naša izgorelost in pogosto nezadovoljno življenje povezano z zgrešenim pogledom na delo. Bogu čast in oblast, da bo delo imelo pravo vrednost in bo za nas že samo po sebi vrednota. Potem bomo lahko z veseljem živeli geslo po Jezusovem zgledu: Moli in delaj.
»Jezus jim je pa odgovoril: Oče moj dela doslej, tudi jaz delam.« (Evangelij po Janezu 5,17)
Z.M.