Views: 139
»Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: ›Katera je prva od vseh zapovedi?‹ Jezus je odgovoril: ›Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.‹« (Evangelij po Marku 12,28–31)
Kaj pravi Sveto pismo o ljubezni do samega sebe? Sveto pismo pokaže, da je prav in celo potrebno, da imamo do razumne mere radi sami sebe. Takšna ljubezen zajema to, da skrbimo zase, se spoštujemo in imamo občutek lastne vrednosti. (Evangelij po Mateju 10,31) Sveto pismo ne poveličuje sebičnosti, daje pa ljubezni do sebe mesto, ki ji pripada.
Jezus je rekel: »Da bi svet spoznal, da ljubim Očeta, delam tako, kakor mi je Oče zapovedal.« (Evangelij po Janezu 14,31) Iz tega spoznamo, da je tudi Jezusu bila ljubezen do Boga na prvem mestu in da se je ves posvetil temu, da opravlja njegovo delo. Ljubezen do koga pa je na drugem mestu? Druga največja zapoved je: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Evangelij po Marku 12,31; Tretja Mojzesova knjiga 19,18) Ko površinsko pogledamo to zapoved, takoj pomislimo samo na prvi del: »Ljubi svojega bližnjega.« Navsezadnje nam je tudi tukaj Jezus zgled. On je svojo ljubezen do bližnjega pokazal tako, da je skrbel za potrebe drugih in za ljudi celo žrtvoval svoje življenje.
Kje pa smo potem mi?
Kje je ljubezen do nas samih? Včasih se lahko vprašamo, koliko smo usmiljeni do samega sebe … koliko se imamo radi. Vsakemu se zgodi, da kdaj ni usmiljen do samega sebe, se krivi in mogoče celo sovraži zaradi svojih lastnosti ali dejanj. Stopnja usmiljenja, ki si jo podarim, vedno vpliva na usmiljenje, ki ga dajem drugim, pa če se tega zavedam ali ne. To je pomembna resnica, ki jo zelo pogosto spregledamo. V Svetem pismu nikjer ne piše izrecno, da moramo ljubiti sami sebe, vendar pa moramo malo bližje pogledati zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Ta drugi del »kot samega sebe« nam v bistvu pove, da moramo ljubiti sebe, da bi v celoti lahko ljubili bližnjega. Če hočemo biti usmiljeni do drugih, moramo biti usmiljeni do sebe.
Pokaže nam, da je normalno in koristno ljubiti in spoštovati samega sebe. Seveda ne govorimo o pretiravanju, ker potem pridemo v drugo skrajnost, kar je egoizem in samopoveličevanje, ampak do razumne mere. Prav tako je tudi Jezus do sebe pokazal razumno mero ljubezni tako, da si je vzel čas, da je počival, jedel in užival v družbi svojih učencev in tistih, ki jih je zanimalo to, kar je učil. Naša ljubezen do samega sebe se vtika v naša dejanja in vpliva na naše odnose na podzavestne in zavestne načine. Če ne maram in ne bom sprejel svoje tišje in bolj razmišljajoče narave, potem mi bo težko popolnoma enako sprejeti v drugem.
Kako lahko ljubim drugega, če se odločim sovražiti to, kar je v meni?
In če naredim napako in je ne izpustim, potem lahko moja grenkoba vpliva na to, kar počnem za druge. Bog želi, da smo prijazni do sebe. Želi si, da bi premagali samokritične misli in pustili zamere. Hrepeni po tem, da bi si odpustili in verjeli v darove, ki nam jih je dal. Kakšen je torej pravi pogled na človeka? Kakšen bi moral biti naš odnos do sebe?
Marsikdo od nas je bil v mladosti žurer, želel je postati pomemben in je zelo poveličeval sebe. Prav tako ni imel tako dobrega odnosa do Boga in do drugih. Po našem spreobrnjenju pa se lahko zgodi, da gremo iz ene skrajnosti v drugo. Nenadoma imamo lahko gromozanski odnos do Boga, do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Odnos do sebe pa zelo zanemarimo. Do sebe samega lahko postanemo celo zelo grobi. Lahko bi šli čez vse meje v postu, postali bi lahko zelo asketski in počasi se vse to lahko sprevrže v to, da celo začnemo zaničevati sebe ter ves čas dajemo prednost le drugim.
Ali je ljubezen do samega sebe pomembnejša od ljubezni do drugih?
Ne, ker smo bili ustvarjeni po Božji podobi – glavna Božja lastnost pa je nesebična ljubezen. To pomeni, da smo bili narejeni, da kažemo ljubezen do drugih. Ljubezen do sebe ima svoje mesto, toda najsrečnejši smo, ko bolj kot vse drugo ljubimo Boga in ko se osredotočamo na to, da delamo drugim dobro. Tako kot pravi Sveto pismo: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20,35)
Kadarkoli se borimo, da bi ljubili sebe, je Bog vedno tam, da nas sprejme v svoje rane. On je Oče, ki hoče, da dobroto vidimo v sebi in jo objemamo. V Prvem Janezovem pismu 4,10–11 najdemo zapisano močno resnico: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.«
Tu se začne pot usmiljenja in služenja!
Da lahko ljubimo sebe vedno bolj popolno, da bomo lahko vedno bolj ljubili druge, se moramo nenehno srečevati s Kristusom in se držati njegove intimne ljubezni. Potem se bodo naša srca vžgala, ker nam razodeva, kdo smo, in nam pokaže, kako ljubiti: »Kakor me je ljubil Oče, tako sem tudi jaz ljubil tebe. Ostani v moji ljubezni!« (Evangelij po Janezu 15,9)
Pri ljubezni do samega sebe je ključnega pomena to, da se zelo globoko zavedamo, kako neizmerno nas Bog ljubi. Bog nas tako silno ljubi, z vso strastjo, ki jo poseduje. Tako močno nas ljubi, da daje samega sebe za nas in se odloči prebivati v nas. Ali veruješ to? Preišči se!
»Sami sebe izkušajte, če ste v veri, sami sebe ogledujte! Ali pa ne poznate sami sebe, da je Jezus Kristus v vas? Razen če ste morda odvrženi. Upam pa, da boste spoznali, da mi nismo odvrženi.« (Drugo pismo Korinčanom 13,5.6) Ja, sami pri sebi moramo vedno znova utrjevati to zavedanje, da smo ljubljeni, šele takrat namreč lahko resnično ljubimo drug drugega.
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Evangelij po Janezu 13,34–35)
Izprašajmo svoja srca: Česa se še vedno oklepam, obstaja kaj, česar si še nismo čisto odpustili? Kaj vse na sebi cenite? Za katere talente ste najbolj hvaležni? Kaj nas drži nazaj, da nismo z največjo lahkotnostjo pristni in damo svetu sebe brez občutka majhnosti?
Z.M.