Hits: 34
Vabilo na Božjo gostijo
»Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. ›Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: »Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!« Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: »Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.‹« (Evangelij po Mateju 22,1–14)
S pripovedjo prilike o svatbeni gostiji današnjega evangelijskega odlomka Jezus oriše načrt, ki si ga je Bog zamislil za človeštvo. Gre za pripoved o kralju, »ki je napravil svatbo svojemu sinu« (v. 2) in je podoba Očeta, ki je predvidel za vso človeško družino čudovito praznovanje ljubezni in občestva za svojega edinorojenega Sina. Dvakrat je kralj poslal svoje služabnike, da bi poklicali povabljene, a ti so to zavrnili, niso hoteli iti na praznovanje, ker imajo druge stvari v mislih. Ne zanima jih praznovanje, saj mislijo na njive in na posle. Večkrat se tudi mi zoperstavimo s svojimi interesi in materialnimi stvarmi Gospodu, ki nas kliče – in kliče nas na praznovanje. Toda kralj iz prilike noče, da dvorana ostane prazna, saj želi podariti zaklade svojega kraljestva. Zato reče služabnikom: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« (v. 9) Tako se torej obnaša Bog. Ko je zavrnjen, namesto da bi se vdal, začne znova in začenja klicati tiste, ki se nahajajo na razpotjih, pri tem pa ne izključi nikogar. Nihče ni izključen iz Božje hiše.
Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist Matej, označuje skrajni konec ceste oziroma tiste točke, na katerih se zaključijo mestne ulice ter se začnejo poti, ki vodijo na podeželska področja, kjer ni poseljeno, kjer je življenje zelo bedno. K temu človeštvu razpotij pošilja kralj iz prilike svoje služabnike v prepričanju, da bo našel ljudi, ki bodo pripravljeni sesti za mizo. Tako se svatovska dvorana napolni z »izključenimi«, s tistimi, ki so zunaj, ki se niso zdeli nikoli vredni udeležiti se praznovanja, svatovske gostije. Še več, gospodar, kralj pravi poslanim: »Pokličite vse, dobre in hudobne. Vse!« Bog kliče tudi hudobne. »Hudoben sem, toliko tega sem storil …« Kliče te: »Pridi, pridi, pridi!« Jezus je šel na kosilo s cestninarji, ki so bili »javni grešniki«, in tam so bili tudi hudobni. Jezus, Bog se ne boji naše ranjene duše zaradi številne hudobije, saj nas ljubi in nas vabi.
Cerkev je poklicana, da doseže današnja razpotja, torej krajevna in bivanjska obrobja človeštva, tiste kraje ob robu, tiste situacije, v katerih taborijo in živijo brez upanja »cunje« človeštva. Gre za to, da se ne prepustimo udobnim in običajnim načinom evangeliziranja ter pričevanja dejavne ljubezni, ampak odpremo vrata svojega srca in naših skupnosti vsem, saj evangelij ni pridržan samo za nekaj izbrancev. Tudi tiste, ki so na obrobju ali jih družba zavrača in zaničuje, ima Bog za vredne svoje ljubezni. Za vse pripravlja svojo gostijo, tako za pravične kot za grešnike, za dobre in slabe, za izobražene in neizobražene.
Kljub temu pa Gospod postavlja en pogoj. Treba je nositi svatovsko obleko. Vrnimo se k priliki. Ko se je svatovska dvorana napolnila, je prišel kralj ter začel pozdravljati povabljene »zadnje ure«. Zagledal je enega med njimi, ki je bil brez svatovskega oblačila, neke vrste kratkega plašča, ki ga je ob prihodu kot dar dobil vsak povabljeni. Ljudje so prihajali tako, kot so bili oblečeni, kot so bili lahko oblečeni. Niso se oblekli v praznična oblačila. A pri vhodu so jim dajali neke vrste kratek plašč, torej darilo, zastonjsko darilo. Ta, ki ga ni imel, saj je zavrnil dar, ta zastonjski dar, se je sam izključil. Tako kralj ne more storiti nič drugega, kot da ga vrže ven. Zakaj? Ker ni sprejel daru, saj je Jezusov klic, Božji klic, dar. Je dar, je milost. Ta človek je sprejel povabilo, a se je zatem odločil, da to zanj nima nobenega pomena, saj je bil samozadosten in ni imel nobene želje, da bi se spremenil ali se pustil Gospodu spremeniti. Svatovsko oblačilo, ta kratek plašč, ki je dar, darilo, namreč predstavlja usmiljenje, ki nam ga Bog zastonjsko podari. Božje povabilo, ki te pripelje na praznovanje, je milost. Brez milosti ne moreš storiti niti enega koraka v krščanskem življenju. Vse je milost.
Ne zadostuje sprejeti povabilo, hoditi za Gospodom, treba je biti razpoložljiv za pot spreobrnjenja, ki spremeni srce. Oblačilo usmiljenja je dar, ki nam ga Bog nenehno podarja, je zastonjski dar njegove ljubezni, je ravno milost. Treba pa ga je sprejeti s čudenjem in veseljem.
Molitev:
Gospod, moj Bog, Aba, Očka, pomagaj nam, da bomo izšli iz naših vnaprej določenih shem ter naših omejenih pogledov in oznanjali vsem, da nas ti, Gospod, vabiš na svojo gostijo, da bi nam ponudil milost, ki nas rešuje, da bi nam dal dar. Hvala, Gospod, da si mi dal ta dar tvoje milosti. Podeli vsem, ki kličejo tvoje usmiljenje, milost pravega odpuščanja in miru. Brani jih pred vsakodnevnimi nevarnostmi duha, duše in telesa.
Ljubeči Odrešenik, vzpostavi po svoji ljubezni prestol svojega usmiljenja. Razlij na vse, ki se ti približajo z zaupanjem in vero, očiščujoče, ozdravljajoče in posvečujoče žarke, ki naj vedno sijejo na njih kot s sijočega sonca. Poglej na nas, kot si pogledal s križa s svojo ljubeznijo in usmiljenjem. Naj po tvoji ljubezni tvoje Božje usmiljenje zmaguje nad silami in zvijačami satana v svetu. Naj nihče, ki sprejme tvoje usmiljenje, ne bo pogubljen. Naj bo naše veselje v življenju, upanje v smrti in slava v večnosti. Pomagaj mi, Jezus, da bom to, kar prosim od tebe – usmiljenje –, dajal drugim v besedah in dejanjih.
Pomagaj mi, Gospod, da bodo moje oči usmiljene, da ne bom nikoli sumničil ali sodil, ampak bom iskal lepoto in dobroto v ljudeh. Pomagaj mi, da bodo moja ušesa usmiljena, da bom pozoren na potrebe drugih in ne bom neprizadet ob njihovih bolečinah.
Pomagaj mi, o Gospod, da bo usmiljen moj jezik, da ne bom nikoli govoril slabo o drugih, ampak imel za vse besedo tolažbe in odpuščanja.
Pomagaj mi, o Gospod, da bodo moje roke usmiljene in napolnjene z dobrimi deli, da bom delal dobro drugim in prevzemal nase težje naloge.
Pomagaj mi, Gospod, da bodo moje noge usmiljene, da bom hitel na pomoč drugim, premagoval svojo utrujenost in izčrpanost ob premišljevanju tvoje ljubezni in usmiljenja.
Pomagaj mi, o Gospod, da odpuščam in pozabljam. To je tvoj največji dar zame in naj bo po tvoji volji moj, da ga bom daroval vsem, ki me žalijo. Za to te prosim po Kristusu, našemu Gospodu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.