Hits: 17
Ravno zadnjič me je spet nekdo razjezil z vprašanjem, o čigavi resnici govorim, in sem mu na hitro navrgel Tomaževo adequatio intellectus et rei. Stvarnost sama, ne pa moji spreleti, so kriterij. A Pilatovo vprašanje odmeva tudi še danes: “Kaj (pa) je resnica?” In kakor za Pilata tudi za nas velja, da nam stoji pred nosom, samo sprejeti jo je treba. Kot pravi Jezus v evangeliju: dati se poučiti Bogu.
Pri čemer je na mestu oklepaj, da dati se poučiti Bogu ne pomeni poceni kupiti enega od instant ideoloških paketov. To, da je učitelj tu Bog takšne “preizkušene” pakete ne samo postavlja pod vprašaj, ampak kar direktno slika kot neužitno packarijo.
A predmet poslušanja Božje Besede pač ni kritika religije. Oziroma se pri iskanju zase pri tem pač ne moremo ustaviti. Ker drugače pač hitro vržemo iz banje z vodo vred otroka.
Je kritika mojega odnosa. Tu Jezus ne navaja – in noče navajati – kaj je vsebina tega “šolanja”, vsaj ne neposredno. Večji poudarek je na učitelju, učeniku. Malce v maniri vzhodnjaških učiteljev, ki jih poznamo iz pretepaških filmov. Ne gre za učni načrt, pač pa sledenje učitelju, za vero vanj. “Hodi za menoj.” Torej precej za pokorščino. Za trenutek odložiti masko svojega bleferskega “fake it till you make it” – in morda v občudovanju obmolkniti.
Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne; jaz pa ga bom obudil poslednji dan. Pisano je v prerokih: ›In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‹ Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh, ki ga bom jaz dal, pa je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,44-51)
J.