Hits: 5
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. 2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. 4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apostolska dela 2,1–4)
Prebrani odlomek prihod Svetega Duha na binkošti primerja s šumom silovitega viharja (Apostolska dela 2,2). Kaj nam pove ta podoba? Silovit vihar nas spominja na veliko moč, vendar pa ta ni sama sebi namen: gre za moč, ki spreminja stvarnost. Veter namreč prinaša spremembo: tople tokove, kadar je mrzlo, hladne, kadar je vroče, dež, kadar je suša. Tudi Sveti Duh, na popolnoma drugi ravni, dela tako:
On je Božja moč, ki spreminja svet.
On vstopa v situacije in jih preoblikuje; spreminja srca in spreminja dogodke. Sveti Duh spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: »Prejeli boste moč Svetega Duha … in boste moje priče.« (Apostolska dela 1,8) In prav tako se je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus, »so pričevali zanj.« »… in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.« (Evangelij po Janezu 15,27) Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.
Sveti Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se sicer prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja.
Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje.
In kako to stori?
Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz zavrženih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.
Duh je tisti, ki oživlja. Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno »krepčilo«: to je on, Božja moč. On je tisti, ki »oživlja«. Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: »Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan, dobrodošel si v meni.«
Pomembno je razlikovati med prebivanjem Svetega Duha v verniku in napolnjevanjem vernika s Svetim Duhom.
Trajno prebivanje Svetega Duha v verniku ni za nekaj izbranih vernikov, ampak za vse, ki so ponovno rojeni od Svetega Duha. V Svetem pismu je veliko omemb, ki podpirajo ta sklep.
- Prvič, Sveti Duh je dar, ki se daje brez izjeme vsem vernikom v Jezusa, in za ta dar ni pogojev, razen vera v Kristusa (Evangelij po Janezu 7,37–39).
- Drugič, Sveti Duh se daje v trenutku odrešitve (Pismo Efežanom 1,13). Pismo Galačanom 3,2 poudarja to isto resnico, tako da pravi, da se je zapečatenje z Duhom in prebivanje Duha v verniku zgodilo ob začetku njegovega verovanja.
- Tretjič, Sveti Duh se za vedno naseli v verniku. Sveti Duh se daje verniku kot potrditev ali poroštvo njegove prihodnje poveličanosti v Kristusu (Drugo pismo Korinčanom 1,22; Pismo Efežanom 4,30).
To prebivanje Svetega Duha pa se razlikuje od napolnjevanja s Svetim Duhom, ki je omenjeno v Pismu Efežanom 5,18. Morali bi biti tako popolnoma predani Svetemu Duhu, da nas lahko v celoti prežema in v tem smislu napolnjuje. Vrstice Pismo Rimljanom 8,9 in Pismo Efežanom 1,13.14 pravijo, da Duh prebiva v vsakem verniku, vendar je lahko užaloščen (Pismo Efežanom 4,30) in njegovo delovanje v nas ugašeno:
»Duha ne ugašajte.«
(Prvo pismo Tesaloničanom 5,19) Če dovolimo, da se to zgodi, ne izkusimo polnosti delovanja Duha in njegove moči v nas in skozi nas. Biti napolnjen z Duhom pomeni, da ima Duh svobodo, da prežame vsak del našega življenja, nas vodi in nadzira. Potem lahko njegova moč deluje skozi nas, tako da je to, kar delamo, rodovitno za Boga. Napolnjenost s Svetim Duhom se ne nanaša samo na zunanja dejanja; nanaša se tudi na najbolj skrite misli in motive za naša dejanja. Psalm 19,15 pravi: »Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.«
Duh, po srcih, spreminja dogodke.
Kakor veter veje kjerkoli, tako on dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer Sveti Duh igra glavno vlogo, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo. Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir. Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je tu Pavel, ki »zavezan Duhu« (Apostolska dela 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje Duh, ni nikoli brezvetrja.
Cerkev je vedno mlada nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja »mlahavosti«, kjer se ima raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da se išče zatočišče pred vetrom Duha. Kadar se živi za samoohranitev in se ne gre k tistim, ki so daleč, to ni lepo znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost!
On je samo bistvo Cerkve – Kristusovega telesa, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša »okus otroštva«. Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja – nova rojstva od zgoraj. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati, preden začnemo s svojimi dejavnostmi: »Pridi, Sveti Duh! In nas docela napolni.«
Sveti Duh deluje s silo, ki je hkrati centripetalna in centrifugalna. On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenosti, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (Pismo Galačanom 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je Duh hkrati tudi centrifugalna sila oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva, še piše Pavel, ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu in k svetu.
Z.M.