Views: 40
Danes se je v Planici končal finale svetovnega pokala v smučarskih skokih. Prireditev, ki je letos sicer zelo omejena in jo gledalci lahko spremljamo samo od doma, je pretekla leta vsakič v dolino pod Poncami privabila na tisoče obiskovalcev, ki so neumorno navijali za naše smučarske skakalce v upanju, da bodo skočili čim dlje in tako Sloveniji prinesli zmago. Zmagati je kar fino, a ne? Se spomnite občutka, ko ste nazadnje zmagali? Mogoče ko ste doma igrali Človek ne jezi se? Ali pa na kakšnem šolskem tekmovanju? Se spomnite, kako smo Slovenci ponosno navijali za našo košarkarsko reprezentanco leta 2017 in se nato skupaj kot eden veselili zmage? Bili smo ponosni, veseli, počutili smo se, kot da lahko premagamo vsako oviro. Se spomnite tega občutka?
Tudi Jezus je zmagal. In to enkrat za vselej, dokončno. Za zmago se mu ni bilo treba čez štiri leta boriti še enkrat, tako kot športnikom na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah. In ta zmaga je na voljo tudi nam. Ampak pogosto je drugačna, kot si jo predstavljamo.
Danes je cvetna nedelja in pred nami je še zadnji teden pred veliko nočjo.
V času priprav na veliko noč smo v pridigah poslušali, kako je Jezus naše upanje. Upanje v trpljenju, upanje za greh, upanje za odpuščanje in danes upanje za zmage.
Zmaga je stvar, ki so jo Izraelci v času, ko je živel Jezus, nestrpno pričakovali. Zadnjih par sto let namreč za izraelski narod ni bilo ravno rožnatih. Po padcu Juda in izgnanstvu v Babilon so se sicer lahko vrnili nazaj v svojo deželo, vendar ne vsi, poleg tega pa svoji deželi niso vladali sami, saj so oblast nad današnjim Izraelom imela v glavnem druga ljudstva. V času Jezusovega rojstva in vse do porušenja Jeruzalema je bilo to območje pod oblastjo rimskega cesarstva. Poleg tega zadnjih 400 let pred Jezusovim rojstvom ni bilo prerokov in Bog Izraelcem v tem času ni govoril. Imeli so samo obljubo. Obljubo o tem, da bo prišel Mesija, ki bo prerok kakor Mojzes, ki bo duhovnik po Melkizedekovem redu, ki bo obnovil kraljestvo kralja Davida.
Izaija o njem pravi takole (Iz 9,5–6): Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu. Vzpostavil ga bo in utrdil s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke. Gorečnost GOSPODA nad vojskami bo to naredila.
In kaj mislite, da je zatirano ljudstvo, ki je bilo približno zadnjih 600 let, če uporabim izraz, ki ga pogosto uporabljamo za prejšnje stoletje, pod okupatorjevo oblastjo, pričakovalo, ko je prebralo ta odlomek ali pa druge odlomke, ki so napovedovali Jezusov prihod? Verjetno so pričakovali nekega lepega, pametnega, modrega, preudarnega, močnega, mogočnega in odločnega vojskovodjo in političnega voditelja, ki bo izraelsko ljudstvo odpeljal nazaj v čase, ko je bil Izrael pod vodstvom kralja Davida močan in neodvisen in ko je bil Bog z njimi.
In potem pride nek Jezus. Tesarjev sin, rojen v malce dvomljivih okoliščinah, ker njegova starša v resnici nista bila poročena, iz Nazareta, od koder ne more priti nič dobrega, ki se, namesto da bi se zoperstavil rimski oblasti, kar naprej vtika v to, kar delajo judovski verski voditelji. Ampak hkrati dela tudi neverjetne stvari. Neverjetno moder je, pozna preroke in spise, je učitelj, dela čudeže in trdi, da je Božji sin in izpolnitev Božje obljube po odrešeniku. Mnenja o njem so bila deljena. Nekateri so verjeli, da je on tisti, ki bo odrešil Izrael, da je on Mesija in Božji sin, da izpolnjuje prerokbe, ki so v Stari zavezi. Spet drugi temu niso verjeli in so mislili, da je nek šarlatan, da je bil obseden z demonom ali kaj podobnega.
No, in nekaj dni pred praznikom pashe je ta Jezus prišel v Jeruzalem. V Svetem pismu je ta manjši odstavek naslovljen kot »Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem«.
V Evangeliju po Mateju o tem dogodku beremo takole (Mt 21,1–11): Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi:
Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali. Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale:
»Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«
Jezus si je torej priskrbel oslička, žival, ki je daleč od nekega slavnostnega načina transporta, in jezdeč na njem prispel v Jeruzalem. S takim prihodom je Jezus izpolnil še eno prerokbo, tokrat prerokbo preroka Zaharije, ko pravi: »Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice.« S tem je Jezus Izraelcem dal še en znak, še eno znamenje, s katerim jim je želel pokazati, da je on Mesija, da je on ta, o katerem govori Stara zaveza. In ljudje so prišli in ga v nekakšnem slavnostnem sprejemu pospremili v mesto. Predenj so razgrinjali na tla svoje plašče, lomili so veje dreves in mu jih polagali na pot ter ga na ta način želeli počastiti. Celo vzklikali so za njim, da je on Davidov sin in da prihaja v Gospodovem imenu. To je dogodek, ki se ga spominjamo na cvetno nedeljo, kako so ljudje z vzkliki in polaganjem in razgrinjanjem drevesnih vej po poti Jezusa počastili in ga slavnostno sprejeli v Jeruzalem, v pričakovanju, da jih bo odrešil.
No, ampak če beremo Evangelij po Mateju ali pa katerega drugega potem naprej, vidimo, da je navdušenje Izraelcev precej hitro splahnelo. Par dni kasneje so množice pred tem istim Jezusom vzklikale »Križaj ga!« in Jezusa so usmrtili. Na tej točki verjetno lahko na prste preštejemo ljudi, ki so bili pri križu in še vedno mislili, da je Jezus res ta odrešenik. V Evangeliju po Luku vidimo, da so celo njegovi učenci, tisti, ki so mu bili najbližje, dvomili v to, da je bil on Mesija. Na poti v Emavs dva učenca rečeta Jezusu samemu, ki se jima je prikazal in hodil z njima: »A res ne razumeš, zakaj sva žalostna? Jezusa Nazarečana, preroka so križali. Mi pa smo mislili, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael.«
Sedaj ko gledamo skoraj 2000 let nazaj, vidimo, da je Jezus storil nekaj mnogo večjega in boljšega, kot bi bilo to, da bi Izraelu spet izboril politično oblast nad lastno usodo. Tudi učenci in marsikateri Judje so to spoznali po vstajenju. Ampak kljub temu večina Izraelcev, sploh v tistem specifičnem času okoli praznika pashe in Jezusove smrti ter vstajenja, ni verjela, da bi lahko obstajal kakršen koli alternativni plan kot tisti, ki so ga pričakovali sami, to je osvoboditev Jeruzalema izpod tuje oblasti.
In s tem ko Jezus kot Mesija, odrešenik, ni izpolnil tega, kar so Izraelci menili, da bi moral storiti, je Bog naredil nekaj, kar nas ljudi po navadi zaradi zagledanosti vase najbolj prizadene in kar najtežje odpustimo. Bog ni izpolnil njihovih pričakovanj. Razočaral jih je.
Izraelci so se namreč ujeli v past, v katero se ljudje ujamemo vsakič znova. Sveto pismo, prerokbe, Božje sporočilo, vse, kar jim je Bog do tistega trenutka skozi celotno zgodovino povedal, so prilagodili svojim željam in pričakovanjem, namesto da bi svoja pričakovanja prilagodili Božji besedi.
Kolikokrat pa se to zgodi nam? Kolikokrat prilagodimo neko Božje sporočilo našim okvirom in našemu načrtu za naše življenje? Kolikokrat interpretiramo Sveto pismo tako, da ustreza nam, namesto da bi iskali pravo Božjo voljo? Kolikokrat smo zaradi tega, ker od Boga nekaj pričakujemo, potem razočarani, ker tega ne dobimo? Koliko ljudi poznate, ki so odkorakali stran od Boga, ker ni izpolnil njihovih pričakovanj?
Samo ugibam lahko, kaj ste si predstavljali o današnji pridigi, ko ste slišali njen naslov. Zmaga je namreč zelo močna beseda, ampak različni ljudje pod zmago razumejo različne stvari. In če vzamemo zmago v klasičnem pomenu besede, torej da nekdo osvoji prvo mesto v nečem, kot na primer naša košarkarska reprezentanca, potem ugotovimo, da Jezus zmage ne more dati vsem. Predstavljajte si, da bi danes v Planici vsi tekmovalci zjutraj videli naslov naše pridige in bi se odločili, da vsi predajo tekmo Bogu in molijo za zmago. Lahko bi prišlo do dveh možnih razpletov. Ali bi, kot vedno, zmagal zgolj en tekmovalec, vsi ostali pa bi bili razočarani, ker ne bi zmagali. Ali pa bi vsi skočili popolnoma enako in bi si vsi delili prvo mesto, kar verjetno pomeni, da bi bili razočarani vsi, ker niso nič boljši od svojih nasprotnikov.
Glavno vprašanje, ki si ga lahko torej zastavimo danes ob misli na to, da je Jezus upanje za naše zmage, je: »Kaj je zmaga?«
Leto 2020 je bilo verjetno za vse nas velik šok. Na tak ali drugačen način so se naša življenja verjetno zelo spremenila. Jaz sem se po dolgem času srečal z nečim, s čimer se je v tem letu srečal marsikdo. Z osamljenostjo. Prvo karanteno sem sicer preživel doma v Radovljici z družino, za kar sem neizmerno hvaležen. Ko pa sem se maja oziroma junija vrnil nazaj v Ljubljano, se moje življenje niti približno ni vrnilo v ustaljene tirnice. Fakulteta se je res bližala koncu, opera in muzej, kjer sem delal, pa se še nista odprla in kar naenkrat sem imel ogromne količine časa in nikogar okrog sebe. (Da ne bo pomote, tako sem se počutil, čeprav to ni bilo vedno res.) Maj in junij sta potem prešla, prišlo je poletje, tabori, počitnice, dopust, veliko smo se družili in tako naprej, zato sem na vse skupaj malo pozabil, ampak z jesenjo sem nekako prišel nazaj v realnost. V poletju 2020 sem končal fakulteto, s tem pa tudi svoji študentski službi v muzeju in operi. Tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da je služba v operi obsegala precejšen del mojega življenja. Jeseni sem ves ta študentski cirkus zamenjal za službo – pripravništvo na sodišču. Služba, za katero sem v teh časih res hvaležen Bogu, pa vendar je bistveno drugačna od vsega, kar sem poznal in česar sem bil navajen. Skoraj ves čas delo od doma, zelo malo stikov s svojimi sodelavci, in bolj ko smo trdno korakali proti jeseni, v oktober, in se približevali novembru, vedno manj stikov tudi z drugimi. Cerkev se je preselila na splet, druženje je bilo vedno bolj omejeno. Tokrat se nisem preselil nazaj v Radovljico zaradi različnih razlogov. Moram reči, da še vedno nisem občutil neke blazne osamljenosti, me je bilo pa strah. Ker sem slutil, da na neki točki druženje ne bo več dovoljeno. In nisem vedel, kaj bom takrat, vedel sem samo, da bom zelo veliko časa preživel sam.
Domnevam, da ko se ljudje spopadajo z osamljenostjo, je njihova prva misel, da si želijo več družbe, več ljudi okrog sebe. Domnevam, da so v to usmerjene tudi njihove molitve. Da ne bi bili sami, da bi imeli ljudi okrog sebe. Kot v mnogih drugih situacijah Boga prosimo za neko konkretno rešitev, ki sem nam zdi najbolj optimalna. Ampak v takih situacijah smo ljudje pogosto razočarani, če oziroma ko se naš plan za našo rešitev ne uresniči. Razočarani nad seboj in, kot sem rekel že prej, razočarani nad Bogom.
V dani situaciji se meni, hvala Bogu, to nekako ni moglo zgoditi. Sicer nisem vedel, kaj bom naredil, če me osamljenost spet prevzame ali če se znajdem v neki situaciji, ko bom popolnoma osamljen in ne bom vedel, kaj storiti. Ampak vedel sem, da Boga ne bom mogel prositi za družbo, za ljudi okrog sebe, za druženje. To enostavno ni bila opcija, ker druženje ni bilo dovoljeno. Zato sem že takrat, ko sem samo slutil, kakšne omejitve prihajajo in kako bi lahko vplivale name, molil samo za to, da bi Bog poskrbel zame, na kakršen koli način že, da bo on dovolj.
V Pismu Kološanom Pavel piše takole (Kol, 1,9–14): Zato tudi mi vse od dne, ko smo slišali o tem, ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga, po moči njegovega veličastva okrepljeni z vso silo, za vso stanovitnost in potrpežljivost, in bi se z veseljem zahvaljevali Očetu, ki vas je usposobil za delež svetih v luči. On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odkupitev, odpuščanje grehov.
Pavel pove Kološanom, kakšna je njegova molitev za njih, in kot lahko vidimo v večini Pavlovih molitev, jih zelo malo govori o rešitvah problemov, o prenehanju stisk ipd. Pavel večinoma moli za milost, spoznanje, duhovne darove ipd. V konkretnem primeru, ki smo ga prebrali, moli za spoznanje Božje volje, za modrost in duhovno razumnost, za življenje, vredno Gospoda, za rast v spoznanju Boga.
Molitev za konkretne stvari, za dogodke v naših življenjih, za ljudi, za stvari je pomembna. Z njo Bogu predajamo svoje konkretne želje in hrepenenja, mi pa imamo konkretne rezultate, ko Bog na naše molitve odgovori. S tem dobimo priložnost, da se lahko Bogu zahvaljujemo, ker na res konkretne načine skrbi za nas. Ampak vse te stvari, za katere molimo, so pogosto minljive ali pa s seboj prinesejo nove izzive. Zmaga v smučarskih skokih verjetno skakalcu prinese veliko zadovoljstvo, ampak dvomim, da to zadovoljstvo traja do konca življenja. Poroka, po kateri hrepeni marsikdo od nas, gotovo prinese ogromno lepih in čudovitih stvari, ampak tudi mnogo težkih in napornih trenutkov. Čudovito je končati srednjo šolo ali fakulteto in stopiti v novo, odraslo obdobje življenja. Ampak kaj, ko to novo obdobje pripelje s sabo cel kup novih izzivov. In potem se tolažimo in si rečemo: »Male zmage.« Te nas bodo pripeljale skozi življenje.
Ampak ni treba, da smo zadovoljni z malimi zmagami. Zakaj ne? Ker nam Bog ponuja trajno zmago. S tem, ko je umrl na križu, je premagal greh in ta zmaga je na voljo tudi nam. Ta trajna zmaga je odrešenje, je zmaga nad smrtjo in je večno življenje. In kako ljudje pridemo do te zmage? Jezus sam v svoji velikoduhovniški molitvi v Evangeliju po Janezu pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« Že Ezekielu je Bog obljubil, da bo svojemu ljudstvu spremenil srce, da jim bo namesto kamnitega srca dal meseno srce. Še dve vrstici mi prideta na pamet v tem kontekstu, ki se po moje močno nanašata na razmerje med »tozemskimi zmagami« in našo odrešenjsko zmago. Prva je iz Evangelija po Janezu 16,33: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni, jaz sem svet premagal.« Druga pa iz Evangelija po Mateju 6,33: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.«
V štirih mesecih drugega »lockdowna« od novembra do februarja moje življenje ni bilo popolno. Boril sem se z mnogimi stvarmi, tako kot verjetno vsi vi. Pogledal sem bistveno preveč serij na Netflixu, nisem imel motivacije za delo, premalo sem migal in preveč jedel, pa še bi lahko našteval. Ampak na prste ene roke lahko preštejem trenutke, ko sem se počutil osamljenega. In verjamem, da je to zato, ker me je Bog pripeljal na točko, kjer nisem imel druge izbire, kot da zadevo predam njemu, brez pričakovanj in želja. Žal mi je, da nisem bil zmožen tega narediti že prej, da se nisem odločil za to popolno predajo takrat, ko sem imel izbiro. Ampak … bolje pozno kot nikoli, a ne. In zahvaljujoč temu sem skozi to drugo karanteno prišel relativno zmagoslavno.
Danes se spominjamo Jezusovega slavnostnega prihoda v Jeruzalem. Ljudje so bili navdušeni nad tem, da je prišel. Ampak kaže, da so bili navdušeni nad njegovim prihodom zato, ker so mislili, da bo izpolnil njihova pričakovanja.
Naredimo obratno. Namesto da čakamo in upamo, da bo Bog izpolnil naša pričakovanja, bodimo navdušeni nad njegovim prihodom zato, ker ga imamo možnost tako bolje spoznati in ugotoviti, kako smo mu lahko bolj podobni in kako lahko svoja pričakovanja spremenimo glede na to, kaj ima on pripravljeno za nas. Upam si trditi, da če bomo skupaj z Abrahamom, Samuelom, Izaijo in še kom rekli: »Tukaj sem!«, pripravljen na to, da te še bolj spoznam, pripravljen na to, da ti odprem svoje srce, da ga spremeniš, pripravljen na to, da ti bom še bolj podoben, bodo naše veselje, naše navdušenje, naš zanos mnogo večji, tako kot takrat, ko je zmagala naša košarkarska reprezentanca. Naša zmaga pa bo trajala do konca našega življenja in še dlje.
Grega Vauhnik