Views: 86
Spopad čustev z razumom
»Modril te bom in te učil na poti, po kateri moraš hoditi, svetoval bom, moje oko je nad tabo. Ne bodite kakor konj, kakor mezeg brez razuma; z uzdo in vajetmi krotijo njuno divjost, sicer se ti ne približata. Veliko bolečin ima krivičnik, kdor pa zaupa v GOSPODA, tega on obdaja z dobroto.« (Psalm 32,8–10)
Prebrani odlomek nakazuje na spopad naših čustev z razumom, s katerim naj bi bili sposobni spoznavati in slediti Božjemu vodstvu. Kako to? Mar ni človek duh, ki ima dušo in prebiva v telesu? In še, našo dušo tvorijo čustva, razum in volja, medtem ko je naš duh prebivališče, kjer ob našem osebnem duhovnem prerojenju ali – kot ga Jezus imenuje – novem rojstvu prične prebivati Sveti Duh.
»Jezus je odgovoril in mu rekel: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹ Nikodém mu je dejal: ›Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.‹« (Evangelij po Janezu 3,3–8)
Če smo ljudje v svojem bistvu duh oziroma duhovna bitja, se nam zastavlja vprašanje, kakšno vlogo imajo razum in čustva v občestvu z Bogom? In kako ločiti med duhom in dušo? Poglobljeno razmislimo še o naslednjih treh stavkih:
»Sam Bog miru naj vas posveti, da boste popolni. In vse, kar je vašega, duh, duša in telo, naj bo ohranjeno neoporečno, dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,23)
»Tako je tudi pisano: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživljajoči duh.« (Prvo pismo Korinčanom 15,45)
»Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Pismo Hebrejcem 4,12)
Prepoznati, kdaj nas usmerja pretežno duh in kdaj naša duša (čustva, razum in volja) oziroma kdaj se duša z vso vnemo prepusti vodstvu duha, je zmožna le Božja beseda. To razločevanje je možno le, če poglobljeno pogledamo v Božjo besedo, ki nam lahko ponudi ta uvid. Potrebno je torej duhovno ponovno rojstvo od zgoraj, sicer bomo imeli velike težave s sporazumevanjem že tu na zemlji in zaprta vrata do večnega sobivanja s Kristusom: »Tudi jaz, bratje, nisem mogel govoriti vam kakor duhovnim, temveč kakor mesenim, kakor nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, kajti niste je še zmogli; pa tudi še sedaj je ne zmorete, ker ste še meseni. Kajti kjer je med vami zavist in prepir, niste li meseni in ne postopate li po človeški? Če namreč kdo pravi: ›Jaz sem Pavlov,‹ a drugi: ›Jaz sem Apolov,‹ niste li meseni ljudje?« (Prvo pismo Korinčanom 3,1–4)
»Nam pa je to Bog razodel po Duhu svojem; kajti Duh vse preiskuje, tudi globočine Božje. Kajti kdo ve izmed ljudi, kaj je v človeku, razen človekovega duha, ki je v njem? Tako tudi ne ve nihče, kaj je v Bogu, razen le Božji Duh. Mi pa nismo prejeli duha tega sveta, ampak Duha, ki je iz Boga, da vemo, kaj nam je milostno daroval Bog; to tudi govorimo, ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, temveč v teh, ki jih uči Duh, in duhovne stvari skladamo z duhovnimi. Telesni človek pa ne sprejema, kar je Duha Božjega, ker mu je neumnost in ne more tega umreti, ker se mora duhovno razsojati. Duhovni človek pa razsoja vse; a njega samega ne razsoja nihče. Kajti ›kdo je spoznal um Gospodov, da bi ga poučil?‹ Mi pa imamo um Kristusov.« (Prvo pismo Korinčanom 2,10–16)
V tej luči si pobližje poglejmo svoja čustva. Ko raziskujemo svoja čustva, se nam lahko pri tem pojavi vrsta samopreiskovalnih vprašanj, na primer: Ali me bo morda to, da si ves čas dovolim občutiti svoja čustva, pripeljalo do nerazumnega ravnanja in odločitev? Ali še huje, ali me bo to speljalo s poti hoje za Jezusom? Kako naj prepoznam Božjo voljo in se prepustim Božjemu vodstvu, če so moja čustva nezanesljiva?
Čeprav se tega pogosto ne zavedamo, imajo čustva zelo pomembno vlogo pri prepoznavanju Božje volje v našem življenju. Pri tem velja poudariti, da mora razodevanje Božje volje skozi čustva temeljiti na treh temeljih: popolni odločenosti živeti po Božji volji, poslušnosti Svetemu pismu in odprtosti za modre nasvete.
Kako torej prepoznati, kaj nam Bog govori skozi čustva? Tu seveda ne gre za to, da bi slepo sledili svojim čustvom, temveč da jih priznamo kot enega izmed načinov, na katerega Bog govori z nami. Za našo dobro duhovno presojo je ključnega pomena, da smo v stiku s svojimi čustvi, zato je na mestu, da se preiščemo, koliko smo zares v stiku s svojimi čustvi. Ali lahko svoja čustva res prepoznamo, jih sprejmemo, ukrotimo in usmerimo? Ali se zavedamo, da so naša čustva nepogrešljiva sestavina za našo dobro duhovno presojo?
Večina se morda osredotoča na to, da Boga ni mogoče videti, slišati ali se ga dotakniti, kot to lahko storimo z drugo osebo. To seveda drži, vendar se bolj kot nevidna in neotipljiva narava Boga kot omejitev za našo dobro duhovno presojo (in resnično rast v molitvi) kaže pomanjkanje samospoznanja. Srečamo se lahko celo s svojo nepripravljenostjo, da sebe spoznamo takšne, kot v resnici smo. Zelo pogosto smo vsi nagnjeni k temu, da si v stikih z drugimi nadenemo masko. Še več, masko lahko nosimo celo takrat, ko zremo v zrcalo. Če si vzamemo čas in te maske odstranimo, da bi lahko globlje občutili čustva, to še ne pomeni, da se s tem zmanjšuje naša dobra duhovna presoja. Celo nasprotno, ko smo iskreni do sebe, nas Bog pripravlja, da lahko prav prek čustev slišimo njegov glas.
Če pa smo zaradi hitrega spreminjanja svojih čustev zmedeni, ne pozabimo, da do takšnih nihanj lahko pride tudi zaradi hormonskih sprememb in občutkov negotovosti. Dobra novica je, da svoja čustva lahko razumemo in se naučimo z njimi spoprijemati. Negativna čustva so kot luknje na cesti. Z nekaj vaje se lahko naučimo ogniti najhujšim luknjam, tako da nas čustva ne bodo tako zelo premetavala. Da bi bolje spoznali svoja čustva, lahko naredimo naslednje tri stvari.
- O tem se s kom pogovori. V Svetem pismu piše: »Pravi prijatelj ljubi ves čas in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17,17) Skušajmo se pogovoriti z zrelimi ljudmi, ki so vredni zaupanja.
- O tem piši. Sveto pismo govori o Jobu, ki je takrat, ko je bil v hudem obupu, rekel: »Odkrito bom povedal, kaj me teži. Govoril bom v bridkosti svoje duše.« (Job 10,1) Poleg tega, da se o svojih čustvih s kom pogovorimo, jih lahko izrazimo tudi tako, da o njih pišemo. Lahko pišemo dnevnik in vanj sproti zapisujemo, kako se počutimo, kaj je sprožilo te občutke in kako se lahko z njimi spoprimemo.
- O tem moli k Bogu. V Svetem pismu piše: »Zvrni svoje breme na Gospoda, on te bo podpiral. Nikoli ne bo dovolil, da bi pravični omahnil.« (Psalm 55,22) Kadar nas muči tesnoba, pomislimo na vsaj tri stvari, za katere smo v življenju lahko hvaležni. Ko molimo k Bogu, ga prosimo za pomoč, ne pozabimo pa se mu tudi zahvaliti za blagoslove, ki smo jih deležni.
Dovolimo, da nas naša čustva, ki so v svoji vnemi v prelepem skladu s Svetim Duhom, ki prebiva v nas, peljejo v še tesnejši odnos z našim ljubečim Očetom, našim Stvarnikom. »Moja duša hrepeni po tebi ponoči, duh v moji notranjosti te išče zgodaj zjutraj. Saj kadar tvoje sodbe zadevajo zemljo, se prebivalci na svetu učijo pravičnosti.« (Izaija 26,9)
Kako te Bog vabi, da se umiriš in se tako bolje zaveš lastnih čustev ter s tem bolje slišiš njegov glas?
Molitev:
Dragi Aba, Očka, prosim te, govori mi skozi moja čustva, čeprav to pogosto preslišim in te tam zelo težko prepoznam. Gospod, prepuščam se ti, da me vodiš in usmerjaš tako, da mi pomagaš biti bolj v stiku s tem, kar resnično občutim. Očka, prosim te za milost, da lahko svoja čustva prepoznam, sprejmem, krotim in usmerim ter tako bolje prepoznam tvojo voljo za moje življenje. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.