Hits: 3
»Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Evangelij po Janezu 13,31–35)
Današnji odstavek nas vodi v dvorano zadnje večerje, da bi nam dal slišati nekaj Jezusovih besed, namenjenih apostolom med »poslovilnim govorom« pred njegovim trpljenjem. Potem ko je umil dvanajsterim noge, jim je rekel: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 13,34) Toda v kakšnem smislu imenuje to zapoved »novo«? Saj vemo, da je že v Stari zavezi Bog zapovedal članom svojega ljudstva, naj ljubijo bližnjega kakor samega sebe (prim. Tretja Mojzesova knjiga 19,18). Jezus sam je tistemu, ki ga je vprašal, katera je največja zapoved postave, odgovoril, da je prva ljubiti Boga z vsem srcem in druga ljubiti bližnjega kakor samega sebe (prim. Evangelij po Mateju 22,38–39).
V čem je torej novost te zapovedi, ki jo je Jezus izročil svojim učencem? Zakaj jo imenuje nova zapoved? Starodavna zapoved ljubezni je postala nova, ker je bila dopolnjena s tem dodatkom: »Kakor sem vas jaz ljubil.« Ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Vsa novost je v ljubezni Jezusa Kristusa, s katero je on dal življenje za nas. Gre za vse zajemajočo brezpogojno in neomejeno ljubezen ter požrtvovalno ljubezen, ki doseže svoj višek na križu. V tem trenutku skrajnega ponižanja in v tistem trenutku izročenosti Očetu je Božji Sin pokazal in podaril svetu polnost ljubezni. Ko so ponovno premislili Kristusovo trpljenje in agonijo, so učenci razumeli pomen teh besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.«
Jezus nas je prvi ljubil in nas je ljubil ne glede na našo krhkost, na naše omejenosti in na naše človeške slabosti. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj ne samo in ne toliko s svojo ljubeznijo, temveč z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v naša srca, če ga z vero prosimo. Na ta način in samo tako se lahko ljubimo med seboj, ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je on ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namreč ljubi neizmerno bolj, kot mi ljubimo samega sebe. Tako lahko povsod širimo seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja. Jezus vedno odpira obzorja upanja, saj Jezusova ljubezen odpre obzorja upanja. S to ljubeznijo postanemo novi ljudje, bratje in sestre v Gospodu in nas dela novo Božje ljudstvo, cerkev, v kateri so vsi poklicani ljubiti Kristusa in se v njem ljubiti med seboj.
Pa sem sposoben ljubiti tistega, ki me je razžalil? Ljubezen, ki se je razodela v Kristusovem križu in nas on vabi, da jo živimo, je edina moč, ki spreminja naše kamnito srce v meseno srce. Edina moč, ki je sposobna spremeniti naše srce, je Jezusova ljubezen in to, da mi ljubimo s to ljubeznijo. Ta ljubezen nas napravlja sposobne ljubiti sovražnike in odpuščati tistemu, ki nas je razžalil. Vprašal vas bom, vsak pa naj odgovori v svojem srcu: Sem sposoben ljubiti svoje sovražnike? Vsi imamo nekaj ljudi, ne ravno sovražnike, ki ne gredo skupaj z nami, saj so na drugi strani, ali koga, ki nam je nekaj hudega storil. Sem sposoben ljubiti te ljudi, tega moškega, to žensko, ki mi je nekaj hudega storila, ki me je razžalil/-a? Sem mu/ji sposoben odpustiti? Vsakdo naj odgovori v svojem srcu. Jezusova ljubezen nam da videti drugega kot sedanjega ali prihodnjega člana skupnosti Jezusovih prijateljev, učencev in sledilcev. Spodbuja nas k dialogu in nam pomaga medsebojno prisluhniti si in spoznavati se. Ljubezen nas odpira za drugega in s tem postaja osnova za človeške odnose. Napravlja nas sposobne prerasti ovire lastnih slabosti ter lastnih predsodkov. Jezusova ljubezen ustvarja mostove, uči nove poti, vnaša dinamizem bratstva. To bratstvo pa presega ono bratstvo iz otroštva: družino. Dom, starši, domača hiša, domača kri, vse to je naenkrat pretesno. Kdor spozna svobodo novega bratstva, ga ne morejo vezati tako minljive vezi, zato izpovedujemo svojo ljubezen, ki nas zavezuje le še enemu Očetu.
Živeti novo ljubezen je mogoče le, če prej uresničimo to, kar je izročil Jezus: »Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). Ostati v Jezusovi ljubezni. Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti. Tudi mi, kakor Jezus in v njem, moramo s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta, in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in grehom. To je zelo naporen program, a ni nemogoč. Kako? Tako: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,19.20)
Ja, to pomeni postati ves njegov. Kaj pa pomeni postati ves njegov? Gre za dokončno izročitev. Ko izpolnjevanje Očetove volje ni več mogoče v kategorijah tega sveta, ljubezen zahteva le še eno: popolno odpoved lastni volji, izročitev duše v Očetove roke. In že se v ljubezni znajdemo priviti na križ. To je pot ljubezni, to pomeni ljubiti, kakor nas je ljubil Gospod. Odpovedati se lažnim mikom tega sveta, videti sebe in bližnje v ranah in v vseh ljubiti Gospoda, da bi lahko dokončno ljubili: v popolnem darovanju kot očetje in matere, kot njegovi bratje in sestre, vsak na poti, na katero nas kliče Gospod.
Da bi ljubili, se moramo ves čas odločati za ljubezen in odpovedovati sebi. Kako preprosto, jasno in osvobajajoče! In hkrati kako boleče. Gospod, zakaj nisi ločil ljubezni od križa? On že ve, nam pa tega niti ni treba vedeti. Le podati se moramo na pot ljubezni, naj stane, kolikor hoče.
Z.M.