Views: 43
Potem ko sta jedla od drevesa spoznanja dobrega in hudega, sta bila Adam in Eva izgnana iz Rajskega vrta. Imela sta dva sinova, Kajna in Abela. V navalu ljubosumja je starejši brat Kajn ubil svojega mlajšega brata. Svet se torej ni pričel preveč dobro. Nato je šlo vse skupaj samo še navzdol. Svet je zajelo nasilje.
Zroč na vse to nasilje je Bog dejal, da je »mišljenje človekovega srca hudobno od njegove mladosti« (1 Mz 8, 21). Tora je tako razglasila enega svojih najpomembnejših vpogledov: človeška narava v svoji osnovi ni dobra. Ni zlobna, a ravno tako zagotovo ni dobra.
Na temo kako neumno in nevarno je verjeti, da je človeška narava v osnovi dobra in zakaj je s takim prepričanjem nemogoče zgraditi dober svet, sem posnel PragerU video (https://www.prageru.com/video/are-people-born-good). A če povzamem z enim stavkom: ne morete biti dobri, če se ne borite proti svoji naravi.
To je samo eden izmed primerov številnih uvidov v Tori, ki so vplivali na človeško razumevanje življenja. Ko so ljudje prenehali proučevati Toro in preostalo Sveto pismo, so postajali vedno manj modri. Samo pomislite kako neumni so mnogi dobro izobraženi ljudje.
Ker je človeštvo utonilo v zlo, se je Bog odločil, da bo uničil svet. Bog ljudi ni ustvaril zato, da bi bili kruti, zato se je odločil za poplavo, izbris vsega in ponovni začetek.
Praktično vse starodavne družbe so poznale zgodbe o poplavi – a zgodba iz Tore je nekaj posebnega.
Prvič. Edini razlog, da se je Bog odločil za poplavo, je bil, da so bili ljudje zlobni. V drugih zgodbah o poplavi ni bilo takega razloga. V slavnem mezopotamskem Epu o Gilgamešu, na primer, so bogovi uničili človeštvo zato, ker so jim šli ljudje na živce – bili so preveč hrupni, zaradi česar bogovi ponoči niso mogli spati. In to ni šala.
Drugič. Čeprav so bogovi tudi v drugih zgodbah o poplavi rešili nekatere, pa je samo v svetopisemski zgodbi Bog rešil nekoga – moža po imenu Noe – ker je bil dober.
Bog Tore je preokupiran z dobroto.
Naslednja pomembna oseba v Tori je Abraham. Bog se je zaradi razlogov, ki niso navedeni, prikazal Abrahamu in mu povedal, da bo po njem in njegovih potomcih – ljudeh znanih kot Judje – blagoslovljen cel svet. Od Abrahama naprej Tora pripoveduje zgodbe o Judih.
A nauki teh zgodb veljajo za vse človeštvo.
Ena najpomebnejših zgodb iz Tore je zgodba o Abrahamovem pogajanju z Bogom o njegovi odločitvi, da uniči dve posebej hudobni mesti Sodomo in Gomoro. Abraham je bil mnenja, da če je v teh mestih samo deset dobrih ljudi, potem ne bi bilo pravično, da jih Bog uniči. »Ali ne bo sodnik vse zemlje ravnal pravično?« (1 Mz 18, 25), se je pogajal Abraham.
V tej zgodbi o Abrahamu, prvem Judu, je Tora vzpostavila izjemen princip – da se lahko ljudje pregovarjajo z Bogom. Tora je bila tudi v tem prva na svetu. Samo ime judovskega ljudstva »Izrael« pomeni »boriti se z Bogom«.
Abraham je imel dva sinova, Izaka, ki je postal drugi judovski patriarh, in Izmaela, patriarha, ki je sčasoma postal prednik arabskih ljudstev.
Izak je imel dva sinova – Jakoba in Ezava.
Jakob, ki ga je Bog imenoval »Izrael«, je imel dvanajst sinov, ki so postali dvanajst Izraelovih rodov.
Tora opisuje, kako je bil takrat Jakobov najmlajši sin, Jožef, njegov ljubljenec. Eden izmed razlogov, zakaj ljudje Toro prebirajo že več tisoč let, je v tem, da so njene zgodbe tako resnične. Ta prikaz Jakobovih očetovskih slabosti, je eden izmed takih primerov. Nobena oseba v Tori ni prikazana kot popolna, kajti noben človek, pa naj bo še tako dober, ne more biti popolen. Niti približno.
Zato se lahko vsak izmed nas poistoveti z osebami iz Tore in preostalega Svetega pisma.
Zaradi Jakobovega favoriziranja so Jožefa njegovi bratje zasovražili. In to tako zelo, da so ga vrgli v jamo in ga pustili, da bi tam umrl. A mimoidoči so ga našli in ga kot sužnja prodali v Egipt.
Tam je postal služabnik vplivnega Egipčana Putifarja. Putifarjeva žena pa si je zaželela aferice s privlačnim mladim Hebrejcem. A Jožef je zavrnil njene poskuse zapeljevanja, kar je gospo Putifarjevo tako razburilo, da se je možu zlagala, češ da jo je Jožef poskušal zapeljati.
Putifar je Jožefa vrgel v ječo.
V ječi pa si je Jožef pridobil sloves razlagalca sanj in na koncu je njegovo ime pritegnilo pozornost vladarja Egipta – faraona. Faraon je imel dvoje vznemirljivih sanj, ki pa jih nobeden izmed njegovih modrecev ni znal razložiti. Zato so poklicali Jožefa.
Kar je Jožef povedal faraonu ni rešilo le kraljestva, ampak tudi judovsko ljudstvo.
In zgodba se šele začenja.
Prevod in priredba po avtorju Dennisu Pragerju s Prager University (https://www.prageru.com/video/the-torah-part-ii-cain-and-abel-to-joseph).
Robert Pevec