Views: 36
»Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: ›Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,‹ in so govorili: ›Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: »Iz nebes sem prišel.«‹ Jezus je odgovoril in jim dejal: ›Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.‹« (Evangelij po Janezu 6,41–51)
Iz odlomka mi pred oči stopa Jezusova misel, ki jo polaga v usta prerokom: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Večna uganka zame je, zakaj mu večina ni sledila in katere so ovire pri našem prepoznavanju Boga.

Brezbrižnost
Prva in temeljna ovira je gotovo brezbrižnost do besede. Naša civilizacija je do konca vzela težo besedi. Evangelist Janez je Jezusa imenoval Beseda, ki je prišla na svet in po kateri je vse nastalo. Sveto pismo je Božja beseda, ki nas želi spreminjati. Mi pa smo iz besede naredili nekaj, kar se vedno lahko poljubno prilagaja. Če pogledamo afriškega človeka, je vajen v pogovoru ponoviti sogovornika, da bi pokazal, da ga razume. Nam pa to na splošno ni pomembno. Še posebej nadležen deluje tisti, ki hoče priti kakšni stvari do konca. Pri Jezusovem oznanjevanju je spoštovanje besede ključno.
Lakota
Druga ovira na poti do prepoznavanja Boga in hoje za njim je prenasičenost in nesposobnost zdržati v lakoti. Če človek ni lačen odnosa in resnice, mu tudi beseda ni vrednota. Da bi se nas duhovne resnice dotaknile in bi vsebino vzeli zares, se je treba najprej ustaviti ob lakoti. Ali smo sploh še česa lačni? Ali zdržimo lakoto in kdo nanjo resnično odgovarja? Zdržati v lakoti in iskanju pomeni, da ne iščemo nadomestkov ter se ne izogibamo resnici, ki nam jo ponuja pošten sogovornik in Božja beseda sama.
Napuh
Tretja ovira, da bi se dali poučiti Bogu, je napuh. Ponižnost je nasprotje napuha, na sredi pa je realen pogled nase, na Boga in na svet. Že realen pogled nam dela težave, kajti že naše želje pogosto naredimo za resničnost, opozarjanje na naše napake pa razumemo kot napad in poniževanje. Ponižnost je veliko več, je globoka zavest, da je Bog resnično Bog, da smo mi izvirno samo ljudje, nagnjeni h grehu, in naši bližnji so bratje in sestre. Vse, kar imamo, je dar in mi nismo sodniki drugih. V tej luči je mogoče slišati drugega in Boga ter biti odprt za besedo. Brez ponižnosti je dialog pravzaprav nemogoč, brez nje se ni mogoče dati poučiti Bogu.
Naši načrti
Četrta ovira, da bi se dali poučiti Bogu, so naši načrti, ki jih ne želimo podrediti Božjim. Molitev bi zato morali razumeti kot pogovor z Bogom, ki je moj Stvarnik in ima zame načrt. Molitev mi pomaga načrt spoznavati in ga prenašati v vsakdanje življenje. Zato ne moremo strogo ločiti med časom molitve in dela, ampak molitev delo posvečuje, ga postavlja v luč Božjega načrta. Molitev nam kaže poti, kako pridemo v stik z našim notranjim izvirom in kako iz njega delamo. Molitev nas opozarja, naj se pri svojem delu ves čas sprašujemo, ali izvira naše delo iz čistega izvira Svetega Duha ali iz različnih kalnih izvirov: častihlepja, dokazovanja, koristoljubja, ranjenosti itd.
Prava smer
Peto oviro pa vidim v zgrešenem pogledu na življenje in delo. Ni se mogoče dati podučiti Bogu, če nam je delo krivica. Pravi pogled na delo nam omogoča odpiranje za besedo. Zato je treba prav ovrednotiti delo, ki je nujno za zdravo duhovno življenje. Pri delu se odpiramo za bližnjega in za Boga, spoznavamo lastne meje in v naporu nas dela majhne. Delo nas dela notranje čuječe. Če je naše delo le čakanje na počitek, če delamo zato, da bomo počivali, potem nismo odprti za vse, kar nam Bog in bližnji sporočata tudi po delu. In tu se vrnemo k ponižnosti in naši lakoti po popolnosti.
Tako ob iskrenem izpraševanju samega sebe v luči petih ovir, ki nas ovirajo pri tem, da bi resnično vsak dan znova sprejemali Boga, prepoznavamo pot do sebe in do Boga. Ohranjati v sebi lakoto po neskončnem, učiti se ponižnosti, prav razumeti in živeti molitev ter delo so temeljni način, na katerega nas ljubeče vzgaja naš Bog. Naj jih sprejmemo in se resnično dajajmo poučiti Bogu.
Veliko lažje nam bo, če se bomo zavedali in v mislih ohranili, da Bog vedno naredi prvi korak. Poglejmo.
»Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna,« so besede iz Prvega Janezovega pisma 4,7.
Apostol pojasni, kako se je v nas razodela Božja ljubezen: »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.« To je skrivnost ljubezni. Bog nas je prvi ljubil. On je naredil prvi korak. Korak proti človeštvu, ki ne zna ljubiti, ki potrebuje Božje ljubkovanje, da bi lahko ljubilo, potrebuje pričevanje o Bogu. Ta prvi korak, ki ga je naredil Bog, je njegov Sin. Poslal nam ga je, da bi nas rešil in dal smisel življenju, da bi nas prenovil, da bi nas ponovno ustvaril.
Kako zelo je človek potreben Božje ljubezni, najbolje vidimo skozi evangelijski odlomek, ki govori o pomnožitvi kruha in rib. (Evangelij po Mateju 14,13–21)
Zakaj je Bog to storil?
Zaradi sočutja. Sočutja do velike množice, ki se je zbrala na obali Tiberijskega jezera, saj so bili sami. Bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. Božje srce, Jezusovo srce je ganjeno. Vidi tiste ljudi in ne more ostati brezbrižno. Ljubezen je nemirna. Ljubezen ne prenese brezbrižnosti. Ljubezen ima sočutje. A sočutje pomeni, da vključimo srce, pomeni usmiljenje. Biti s srcem za druge – to je ljubezen. Ljubezen pomeni biti s srcem za druge.

Jezus je množice in učence učil o mnogih stvareh. Na koncu pa so se začeli dolgočasiti, saj se je zdelo, da govori iste stvari. In medtem ko Jezus uči z ljubeznijo in sočutjem, morda začnejo med seboj govoriti. Na koncu gledajo na uro in si mislijo, da je že pozno. Učenci mu pravijo, naj jih odpusti, da bodo šli v bližnje pristave in vasi in si kupili kaj jesti. »Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: ›Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.‹« (Evangelij po Mateju 14,15)
Pravzaprav pravijo, naj se pobrigajo zase in si kupijo hrano. Učenci so vedeli, da imajo kruh zase, a so si ga hoteli prihraniti. To je brezbrižnost. Učencev niso zanimali ljudje. Zanimal jih je Jezus, saj so ga imeli radi. Niso bili hudobni, a bili so brezbrižni. Niso vedeli, kaj pomeni ljubiti. Niso vedeli, kaj je sočutje. Niso vedeli, kaj je brezbrižnost. Morali so grešiti, izdati Učitelja, zapustiti Učitelja, da bi razumeli bistvo sočutja in usmiljenja. Jezusov odgovor je oster: »Dajte jim vi jesti.« Poskrbi zanje. To je boj med Jezusovim sočutjem in brezbrižnostjo, brezbrižnostjo, ki se skozi zgodovino ponavlja vedno, vedno … Veliko ljudi, ki so dobri, ne razume potreb drugih, ni zmožno sočutja. Morda zato, ker vanje ni vstopila Božja ljubezen ali pa je niso pustili vstopiti.
Božja ljubezen gre vedno prva. Je ljubezen sočutja, usmiljenja. Res je, da je nasprotje ljubezni sovraštvo, vendar pa v mnogih ljudeh ni zavestnega sovraštva. Bolj vsakdanje nasprotje Božji ljubezni, Božjemu sočutju je brezbrižnost. Brezbrižnost. »Jaz sem zadovoljen, nič mi ne manjka. Imam vse, zavaroval sem si to življenje in tudi večno, saj obiskujem bogoslužja vsako nedeljo, sem dober kristjan.« A ko grem skozi življenje, gledam na drugo stran, daleč stran od potreb drugih. Pomislimo, ta Bog, ki naredi prvi korak, je sočuten, je usmiljen. Naša drža pa je velikokrat brezbrižnost.
Prosimo Gospoda, naj ozdravi človeštvo, začenši pri nas: da bi moje srce ozdravelo od te bolezni, ki je kultura brezbrižnosti. Ko se bomo prepustili Božji ljubezni, da ozdravi našo bolezen brezbrižnost, bomo tudi povrnili težo Božji besedi, ki jo je naša civilizacija do konca izničila. Povrnimo Božji besedi spoštovanje, ki ji gre, odprimo ji srce in se ji pustimo poučiti o poteh sedanjega in večnega življenja.
Z.M.