Views: 88
V prejšnjem prispevku smo govorili o popolni predaji, in Bog prihaja in si želi opraviti to popolno predajo v vsakem od nas. Vsa ta iskanja in želje in hrepenenja, ki so v naših srcih, to so privlačnosti, s katerimi nas privlači božanski magnet, Kristus Jezus. On je živel življenje popolne predaje, on nas ima v lasti, on živi v mojem in tvojem srcu po svojem Svetem Duhu. Čeprav ga pogosto oviramo, celo hudo oviramo, nam hoče pomagati, da bi se ga popolnoma oprijeli. In on prihaja in nas prav zdaj privlači s svojim sporočilom in s svojimi besedami. Ali ne bomo pristopili in zaupali Bogu, naj naredi v nas to popolno predajo njemu samemu? Da, slava Bogu, on jo lahko naredi in on jo tudi bo naredil.
Bog jo ne samo zahteva in naredi, temveč jo tudi sprejme, ko mu jo prinesemo. Bog jo naredi na skrivnem v našem srcu; po skriti moči svojega Svetega Duha nas nagiba, naj pristopimo in jo izrečemo na glas, in mi se moramo odzvati, se mu izročiti s to popolno predajo. Toda vedeti moramo, ko pristopamo in Bogu izrazimo to popolno predajo, da je glede na naše občutke to lahko nekaj zelo nepopolnega; zato morda oklevamo in pravimo: »Je ta predaja res popolna?«
Toda spomnimo se, da je bil nekoč nekdo, ki mu je Kristus rekel: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Evangelij po Marku 9,23) A njegovo srce se je balo, zato je zavpil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24)
To je bila vera, ki premaga hudiča, in zli duh je bil izgnan. Četudi mi pristopimo in rečemo: »Gospod, s popolno predajo se ti izročam kot svojemu Bogu,« čeprav to morda storimo s trepetajočim srcem in z zavedanjem: »Ne čutim moči, ne čutim odločnosti, ne čutim gotovosti,« bo naša predaja uspela. Ne bojmo se, temveč samo pristopimo prav takšni, kakršni smo, in moč Svetega Duha bo delovala celo sredi našega trepetanja.
Se mar nismo naučili, da takrat, ko na človeški strani vse izgleda šibko, Sveti Duh deluje s silno močjo? Poglejmo Gospoda Jezusa Kristusa v vrtu Getsemani. Beremo, da je »po večnem Duhu« (Pismo Hebrejcem 9,14) daroval sam sebe kot žrtev Bogu. To mu je omogočil vsemogočni Božji Duh. In vendar, kakšna agonija in strah in izredna žalost ga je prevzela in kako je molil! Na zunaj ne moremo videti nobenega znamenja silne moči Duha, toda Božji Duh je bil tam. In prav tako to velja tudi za nas: ko smo šibki in se borimo in trepetamo, verujmo v skrito delo Božjega Duha in se ne bojmo, temveč izročimo samega sebe.
In ko se izročiš s popolno predajo, naj bo to v veri, da jo Bog prav zdaj sprejema. To je ključno dejstvo in prav tu pogosto zgrešimo – da naj bi se pri popolni predaji kristjani na ta način povezali z Bogom. Tako se povežimo z Bogom. Vsak od nas si želi pomoči, da bi nam bil Bog v vsakodnevnem življenju bolj jasen, da bi Bog imel pravo mesto in bil »vse v vsem« (Prvo pismo Korinčanom 15,28). In če res hočemo to izkušati ves čas svojega življenja, začnimo zdaj in poglejmo stran od sebe, navzgor k Bogu. Naj vsak veruje takole: medtem ko se jaz, ubogi zemeljski črv in trepetajoč Božji otrok, poln neuspeha in greha in strahu, tukaj priklanjam in nihče ne ve, kaj se dogaja v mojem srcu, in ko v preprostosti rečem: »O Bog, sprejemam tvoje pogoje; prosil sem za blagoslov nad sabo in drugimi, sprejel sem tvoje pogoje popolne predaje,« medtem ko v globoki tišini naše srce govori tako, pomislimo, da je tam prisoten Bog, ki to opazi in si zapiše v svojo knjigo; da je prisoten Bog, ki nas prav tisti trenutek vzame v svojo last. Tega morda ne čutimo, tega se morda ne zavedamo, vendar Bog te jemlje v last, če mu boš zaupal.
Bog popolno predanost ne samo zahteva in naredi ter sprejme, ko mu jo prinesemo, temveč jo tudi vzdržuje. To mnogim predstavlja veliko težavo. Ljudje pravijo: »Večkrat sem na kakšnem bogoslužju ali srečanju začutil vzgib, da sem se popolnoma posvetil Bogu, ampak potem me je to minilo. Vem, da lahko traja teden ali mesec, vendar potem zbledi in čez nekaj časa povsem izgine.«
Če je to tako, potem moramo okrepiti vero v naslednje: Ko Bog začne v nas delo popolne predaje in ko sprejme našo predajo, potem je Bog sam pri sebi zavezan temu, da zanjo tudi skrbi in jo ohranja. Ali bomo verovali temu? Morda nam lahko pomaga poglobljeno razmišljanje o naslednjem stavku: »Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.« (Prvo pismo Timoteju 5,8). Kdo so Božji svojci, če ne mi, ki smo njegovi otroci? Bog nima dvojnih meril, če namreč to zahteva od nas, potem je tudi sam zavezan k takšnemu ravnanju. Bog je pripravljen. Okrepimo vero, da nas lahko Bog neprestano ohranja, dan za dnem in iz trenutka v trenutek.
Z.M.