Hits: 7
Božji Sin ne razodeva svojega gospostva »od zgoraj navzdol«, tudi ne na daljavo, temveč z bližino, z nežnostjo, s sočutjem. Bližina, nežnost in sočutje so Božji slog. Bog postaja naš bližnji z nežnostjo in sočutjem.
Poglejmo nekaj od Svetega Duha navdihnjenih stavkov, ki potrjujejo prisotnost tega Svetega Duha:
Sočutje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Pismo Efežanom 4,32)
Sočutje: »Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi.« (Pismo Rimljanom 12,15; Chraska)
Bližina: »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi.« (Psalm 145,18)
Nežnost: »Krotkost [nežnost] vaša bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« (Pismo Filipljanom 4,5; Chraska)
Nežnost: »Oblecite si torej kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo [nežnost], potrpežljivost.« (Pismo Kološanom 3,12; EKU)
Nežnost: »Mil [nežen] odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo.« (Pregovori 15,1)
Nežnost: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost [nežnost], dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.« (Pismo Galačanom 5,22–23)
Novorojenček s svojo krhkostjo, ranljivostjo in nedolžnostjo v nas rodi nežnost: dobrohoten pogled, nežen dotik, miren smehljaj. Ja, kako nebogljeni smo ljudje, ko se rodimo. Popolnoma smo odvisni od nežne in vztrajne skrbi staršev. Znanstveniki celo ugotavljajo, da nežen dotik in objem v dojenčkih spodbudi celo vrsto telesnih reakcij, zaradi katerih bo v življenju uspešnejši in srečnejši.
Nežnosti pa ne potrebuje le dojenček, ampak vsak izmed nas. Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna celo revolucija nežnosti. Ta nas bo rešila. Zahodna kultura močno poudarja učinkovitost, samozadostnost in tekmovanje, pa vendar hrepenenje po nežnosti ostaja v nas, zato je priložnost, da kristjani svetu ponudimo prav to: sočutje, usmiljenje, nežnost. Nežnost podira trde zidove strahu in sramu in odpira spoštljiv prostor vzajemnega deljenja ranljivosti, s tem pa v sebi nosi komponento odrešenja od bolečin in ujetosti. Zares ni naključje, da je Bog med nas prišel kot nebogljeno dete.
Kolikokrat v evangelijih beremo, da je pred problemom z zdravjem ali kakršnim koli problemom imel Jezus najprej sočutje. Gre torej za sočutje, ki daje vzgib njegovim dejanjem, sicer bi bila njegova dejanja prazna.
»Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Evangelij po Mateju 14,14)
»Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (Evangelij po Marku 6,34)
Jezusovo sočutje, Božja bližina po Jezusu je Božji slog, ki nas spomni, da ima tudi to sočutje svoje korenine v intimnem odnosu z Očetom. Zakaj? Ker vidimo, da se je Jezus pred zoro in po zahodu sonca umaknil in ostal sam, da bi molil (prim. v. 35). Od tod je zajemal moč za izpolnitev svojega poslanstva s pridiganjem in ozdravljanji. Naj nam Oče pomaga, da se bomo pustili ozdraviti Kristusu Jezusu, saj to tako zelo potrebujemo, vsi, da bomo potem tudi mi lahko priče ozdravljajoče Božje nežnosti.
Z.M.