Views: 110
»Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: ›Kje si?‹ Rekel je: ›Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,8–10)
Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga po tem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je »z«. Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Ta golota je prav v odsotnosti odnosa, ki je bil varen in topel, je v zavedanju svoje krhkosti in posledično ogroženosti. Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vsak škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se zato skrije, in sicer zaradi preprostega nagiba po samoohranitvi, a doseže prav nasprotno, saj beži od vira njegove varnosti in blagoslova.
Po padcu v greh Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je nenehno na begu, na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš … Tudi pri Bogu.
To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (Prva Mojzesova knjiga 3,15)
Bog se torej tudi po grehu postavi na stran človeka. Ne pusti ga temi, ampak jasno pokaže mejo. Človek ni ustvarjen za zlo, ne prepusti ga kači, četudi si ta to želi. Jasno ji da vedeti, da je človeštvo njegovo, po njegovi podobi in podobnosti, zato s to napovedjo jasno opozori na razkorak med človeštvom in zlom. To dvoje v Božjih očeh ni enako, kajti Božji namen je, da je človek namenjen svetlobi in dobremu. Res nas je zlo ranilo v peto, toda Gospod, naš Oče, je v svojem Sinu pripravil tistega, ki je kači strl glavo in smrti odvzel njen pravi strup.
Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt – posledica greha – je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.
V Pismu Efežanom tako upravičeno beremo, kako nas je Bog in Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes (glej Pismo Efežanom 1,3). Že pred stvarjenjem sveta nas je namenil in izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Zato, kot smo prebrali, takoj po padcu Bog kači jasno in odločno napove, da človeški rod ne bo njen!
V ljubezni nas je namreč vnaprej določil, da bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. To je veličastvo njegove milosti za nas, milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. Samo v Kristusu smo lahko ponovno brezmadežni, kajti on je edino brezmadežno Jagnje pred Očetom. Potrebno je bilo torej utelešenje. Edino tako je lahko Kristus nase prevzel ranjeno človeško naravo, krhko in zapisano smrti. In smrt ga je tudi čakala, vendar nad njim preprosto ni mogla imeti zadnje besede. Tretji dan je Oče svojega Ljubljenega obudil in s Sinom vred vse nas, njegove ljubljene otroke, in nam podaril status njegovega otroka, ki je v Kristusu pred njim zopet pravičen: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (Drugo pismo Korinčanom 5,21)
Toda … da je Sin sploh lahko prišel na zemljo, je bilo potrebno človeško srce, ki se ob obisku Boga ne bi ustrašilo in skrilo, takšno, ki bo pred njim prenehalo bežati, takšno, ki se mu bo sposobno predati in v celoti prepustiti. Bilo je potrebno brezmadežno srce, ki bi reagiralo drugače od »pičenega« in s tem Gospodu dovolilo, da ni le Bog na »varni razdalji«, ampak Bog v nas.
Marija je zmogla kljub strahu obstati in ne pobegniti. Zmogla je zdržati obisk milosti. Dati sebe na stran in pustiti, da jo prepoji milost, obsenči moč Najvišjega in nanjo pride Sveti Duh. Zelo malo pove Marija. Veliko pa se je dogajalo v njej, toda prednost da angelu. On govori več. Njemu da besedo, sama se oglasi le dvakrat. Prvič z vprašanjem in drugič s privolitvijo.
Angel pa jo najprej pozdravi in ji razodene njeno ime: »Polna milosti«. Nato ji razodene Božje ime: »Gospod je s teboj!« Božje ime je, da je z nami. Ponovno vnese »z«, ki ga je človeštvo izgubilo. Zato jo povabi k veselju, kar v Mariji najprej sproži strah nad presenečenjem. Vendar ne reče nič. Spet da prednost angelu.
Angel zato takoj nadaljuje z besedami, ki jih bo tolikokrat po vstajenju uporabil Kristus sam: »Ne boj se!« Ne bojte se, kajti Božji načrt ljubezni presega vsak strah našega srca, vsako naše nerazumevanje in negotovost. On je močnejši.
Marija dovoli, da ji Gospod oznani, da bo v njej in po njej ponovno oblekel slečeno človeštvo. Z grehom smo postali goli Božje slave, s prihodom Svetega Duha nad Marijo in obsenčenjem z Najvišjim pa človeška narava ponovno prejme oblačilo. Ponovno prejme moč Najvišjega, slavo Boga Očeta. Marija to dopusti in v njej se rodi Luč od luči, luč, ki bo odslej razsvetljevala človeka od znotraj.
S prekinitvijo odnosa med človekom in Bogom se ni zaprl le dostop do nebes, ampak tudi pot iz nebes do zemlje. Z Marijo se je končno zgodila »lestev sestopa Božjega Sina«, v njej je Bog dobil dovoljenje, da se spusti in postane eden od nas. Po smrti in vstajenju ter prihodu Duha pa je celotno človeštvo dobilo priložnost postati del Sina, brezmadežno in oblečeno v sijaj.
Ostajamo pičeni, ostajamo zaznamovani z grehom, ki še sika, vendar v Sinu usposobljeni, da se temu sikanju upremo in svojo voljo odpremo Očetovi. Ta pa je, da bi bili obdani z Ljubljenim, da bi bili oblečeni v Sina in postali otroci luči. Tiste Luči, ki sveti od znotraj.
Bodimo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru, ki ni zunaj nas, ni nekaj, kar moramo ponjo, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj ko bomo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Svetega Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje.
Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo kot samo po sebi umevno; znamo biti hvaležni za ta dar? Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot.
Vsak človek išče pot do Boga. Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč. Po Božji milosti in naših molitvah pa nam Bog nakloni usmiljenje in nam pokaže pot, ki vodi h Kristusu in je Kristus sam! Kdor išče in prosi Boga za vodstvo in poduk, ta najde pot k Odrešeniku! K tisti Luči, ki sveti od znotraj.
Molitev:
Neskončno usmiljeni Bog, Aba, Oče, ti neskončna Dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske. Milostljivi Bog, ne zavrzi te molitve. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ti popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi. Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje, da bi zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju. Naj nas hrani vsemogočnost tvojega usmiljenja in brani pred kroglami sovražnikov našega zveličanja, da bi z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj dokončni prihod na dan, ki je le tebi znan. Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti Kristus Jezus je naše upanje, skozi njegovo usmiljeno Srce vstopamo v nebesa kakor skozi odprta vrata. Dan in noč človeštvo kliče k tebi iz brezna bede, grehov in vsakovrstnih bolečin. Usliši stok in solze, ti, ki kraljuješ v nebesih, Bog velikega usmiljenja, sočutni Bog. Gospod, poživi nas, ki verujemo vate, da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni. Gospod, utrdi upanje v možnost novih začetkov. Začni pri meni. Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.