Hits: 18
»Sklenil bom z njimi večno zavezo; nikdar se ne obrnem od njih, da bi jim ne delal dobro; v srce jim bom dal svoj strah, da se ne odvrnejo od mene. Veselil se jih bom in jim izkazoval dobroto; zasadil jih bom trdno v to deželo, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo.« (Jeremija 32,40–41)
Bog nas hoče blagosloviti
Ob branju vrstic iz Jeremijeve knjige tri stvari napolnjujejo moje misli. Prva je tale: Bog nas hoče blagosloviti. V času, ko je bil Judom odvzet vsakršen blagoslov, ki so ga pričakovali, je Bog spregovoril o nekem prihodnjem dnevu, ko »jim nikdar ne bom nehal delati dobro … veselil se jih bom in jim izkazoval dobroto.«
Ta dan je napočil. Bog zdaj z nami ravna na nov način. Naša hudobnost ni več ovira njegovemu blagoslovu. Prav tako naša dobrota ni pogoj za blagoslov. V skladu s svojim novim načinom nas Bog blagoslavlja preprosto zato, ker nas ljubi – ker smo njegovi ljubljeni otroci in ker se hoče prek nas razodeti drugim. Ta predstava ne napolnjuje samo mojih misli. Napolnjuje moje srce. Naj povem še jasneje.
V vsem našem življenju – od dneva, ko smo začeli zaupati v Kristusa, pa do dneva, ko ga bomo videli iz oči v oči – ni niti trenutka, ko nas Bog ne želi blagosloviti. Vsak trenutek, v vseh okoliščinah nam Bog izkazuje dobroto. Nikoli ne neha. To mu je v preveliko zadovoljstvo. Bog ne čaka, da nas bo blagoslovil, ko bo naših težav konec. Blagoslavlja nas prav zdaj, v teh težavah in prek teh težav. Ravno v tem trenutku nam daje, kar on misli, da je dobro.
Tukaj seveda pride do trenja. Bog nam daje, kar on misli, da je dobro, kar on ve, da je dobro. Mi se včasih ne strinjamo. Imamo svoje lastne predstave, kaj bi moral storiti Bog (če je res dober) v naših okoliščinah. Te predstave segajo vse od tega, da nam Bog pred trgovino najde prosto parkirno mesto, do tega, da finančno podpre naše sanje o službi zanj, do tega, da spravi v red naše otroke, in do tega, da nam da negativne izvide, ko smo na pregledu. Prav te predstave nas ovirajo, da bi spoznali, kaj je zares dobro. Smo kakor otroci, ki mislijo, da bi jim zares ljubeči starši dali sladoled, ne da bi morali prej jesti špinačo. To, kar je zares dobro, je sladoled. Gotovo ni špinača.
Toda naš problem je še resnejši. Ne samo, da si želimo stvari, ki nam ponujajo takojšnjo zadovoljitev, in pogosto zavračamo, kar je za nas res dobro, ampak se sploh ne zavedamo tega, kar bi nam prineslo največji užitek. Da, obstaja nebeški sladoled, ki ima hranilno vrednost špinače. In dosegljiv je zdaj, v tem življenju.
Uresniči svoje sanje s spoznanjem Boga
To nas privede do druge stvari, o kateri razmišljam: Najvišje sanje, ki jih lahko kdaj koli sanjamo, želja, ki bi nas osrečila bolj kot kateri koli drug blagoslov, je, da spoznamo Boga, da ga dejansko izkusimo. Težava je, da ne verjamemo, da je to res. V svojih mislih se morda z njo strinjamo. Toda ne čutimo je v svojih srcih. Ne moremo si nehati želeti, da bi bili srečni. Ta nagon ne potrebuje opravičila. Ustvarjeni smo bili za srečo. Naše duše torej hrepenijo po čemer koli, kar naj bi nam priskrbelo kar največji možen užitek. Enostavno se še ne zavedamo, da je intimen odnos z Bogom tisti največji užitek.
Ne da bi se tega zavedali, hrepenimo po srečanju z Bogom, ki prinaša izkustvo, mnogo intimnejše od katerega koli ženina in neveste na svojo poročno noč, izkustvo, ki daje več globokega zadovoljstva, kot ga ima najsrečnejši zakonski par ob svoji petdeseti obletnici. Toda v svoji nespameti iščemo to izkustvo na vseh napačnih mestih. Če uporabim svetopisemski jezik: kopljemo si razpokane kapnice, ki ne držijo vode, da bi potešili svojo žejo, hodimo pa mimo svežega studenca, ki je Bog.
»Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode.« (Jeremija 2,13)
Bog nas hoče blagosloviti. To je prva misel. Ker se ne more upreti temu, da bi nam dal najvišje dobro, je odločen, da nam da srečanje s samim seboj. To je največji blagoslov, kar si jih lahko zamisli. To so tudi najvišje sanje, kar si jih lahko predstavlja človeška duša, ki se zaveda sebe.
Toda mi se ne zavedamo sebe. Izgubili smo stik z najglobljim hrepenenjem svojih src. Srečanje z njim je to, kar hočemo, vendar se tega ne zavedamo. To je druga misel. Naj jo razvijem še malce dlje.
Sanjamo nižje sanje in si mislimo, da ni nobenih višjih. Sanjamo o dobrem zakonu, nadarjenih otrocih, o dovolj zdravja in denarja, da bi lahko uživali življenje, o pravi službi in o priložnosti, da bi naredili nekaj za svet. Same dobre stvari. Seveda jih hočemo. Toda mi mislimo, da so to najboljše stvari. Ko nam Bog pravi, da smo nespametni, ima v mislih prav to.
Na stari način, ko je bil Bog oddaljen in nedostopen, si je bilo težko predstavljati, da obstaja kaj boljšega od teh življenjskih blagoslovov, od vseh teh nižjih sanj, ki so upravičene dobrine.
Toda na novi način, ki ga imenujmo nova zaveza, je Bog prisoten in dosegljiv. On je tukaj in zdaj. Ko je Jezus zavpil: »Dokončano je,« je nedostopni Bog, Bog zastrašujoče svetosti, razširil svoje roke in nas povabil v svoj objem.
Največji blagoslov ni več blagoslov dobrega življenja. Nikoli ni bil. Zdaj je to blagoslov srečanja z Bogom. Vedno je bil. Toda zdaj, na novi način, so največje sanje dosegljive.
Na poti bodo težave
Toda nam se stvari zdijo drugačne. Zato gre Bog na delo, da bi nam pomagal jasneje videti. Eden izmed načinov njegovega delovanja je, da dopusti, da se naše nižje sanje razblinijo. Pusti, da nas boli, in ne stori ničesar, da bi nam bilo bolje. Trpimo, on pa stoji zraven in prav nič ne pomaga – vsaj ne tako, kot se nam zdi, da bi moral. Dejansko pa takrat, ko mi trpimo, Bog deluje; vodi nas v globine našega bitja, v središče duše, kjer so naše najmočnejše strasti. Šele tam odkrijemo svojo željo po Bogu. Začenjamo čutiti željo po tem, da bi ga poznali, in ta želja ni samo bolj živa in močnejša od naše bolečine, ampak z njeno pomočjo celo raste, dokler ne postane močnejša od želje po vseh dobrih stvareh, ki si jih še želimo. Prek bolečine zaradi uničenih nižjih sanj se začenjamo zavedati, da si srečanja z Bogom želimo bolj, kot si želimo življenjskih blagoslovov. In v naših življenjih se začne revolucija.
To je tretja misel. Naj jo izrazim takole: Naše sanje, ki se razblinijo, niso nikoli naključje. Vedno so košček večje sestavljanke, poglavje širše zgodbe. Bolečina je nekaj tragičnega. Vendar nikoli ni samo tragična. Za kristjana je vedno nujen kos poti na dolgem potovanju proti radosti.
Trpljenja, ki ga povzročijo uničene sanje, ne smemo razumeti kot nekaj, čemur naj bi se izognili, če je le mogoče, oziroma kar naj bi prestali, če že moramo. To je priložnost, da se znajdemo v objemu, priložnost, da odkrijemo svojo željo po najvišjem blagoslovu, ki nam ga hoče dati Bog, po srečanju z njim.
Vabljeni smo, da okusimo in vidimo, da je Gospod dober, celo če se nam zdi, da se je naše življenje raztreščilo na kosce. Naj ponovim tri misli, na katerih temelji to povabilo:
1. Bog te hoče blagosloviti. On neverjetno uživa v tem, da razveseli svoje otroke. Počuti se kakor starši na božično jutro, ki se veselijo, da bodo gledali svoje otroke, kako med vriski zadovoljstva odvijajo darila.
2. Največji užitek, kar smo jih sposobni izkusiti, je neposredno srečanje z Bogom. V skladu s svojim novim načinom ravnanja z ljudmi nam Bog izkazuje največjo dobroto s tem, da nam daje samega sebe, da bi v njem uživali, in s tem, da poskrbi, da srečanje z njim iščemo z več energije, kot iščemo kar koli drugega. Toda mi kar naprej zamenjujemo nižje užitke za ta največji užitek in živimo svoje življenje v neprestanem lovu za njimi. Nimamo stika s svojo željo po Bogu.
3. Torej Sveti Duh zbuja to željo. Bolečino zaradi uničenih sanj uporabi, da odkrijemo svojo željo po Bogu, pomaga nam, da začnemo sanjati svoje najvišje sanje. Uničene sanje niso nesrečna naključja usode. To so vnaprej pripravljene priložnosti, da lahko Duh najprej zbudi, potem pa tudi zadovolji naše najvišje sanje.
To, kar pravim, doživljam kot Božji klic, ki ga je pripravil Sveti Duh, Božji klic za vse moje življenje.
Z.M.