Views: 37
Težava je v ljudeh, ne v hrani.
Debelost je velik problem današnjega časa. In hrana še večji. Ljudje zelo radi razpravljajo o zdravju, hrani in najrazličnejših dietah. In različni »eksperti« in »strokovnjaki« so vedno polni najrazličnejših mnenj, idej in prepričanj.
Njihova menja, ideje in prepričanja – včasih dobra, večinoma pa ne preveč – hitro zaidejo tudi v javnost in politiko. In politiki ter uradniki vedno pogosteje ponujajo rešitve za težavo, za katero so prepričani, da pesti precejšen del njihovega volilnega in davkoplačevalskega telesa.
Zadnja desetletja pri tem običajno vodijo Američani. Newyorški župan Bloomberg je v času svojega županovanja od 2002 do 2013 sprejel številne iniciative v boju proti debelosti. Od spodbujanja kolesarjenja z gradnjo kolesarskih stez, do kampanj proti prigrizkom, davki na gazirane pijače, gradnjami stopnic do tržnic s sadjem. Število debelih pa je v tem času naraslo s 27% na 32%.
To ni dobra novica za Britance, ki bi radi promovirali kolesarjenje in prepovedali »problematične« reklame. Niti za naše politike, uradnike in »eksperte«, ki nimajo kaj dosti drugačnih idej.
A statistika neizprosno kaže, da vsi ti »na dokazih temelječi« ukrepi ne zaležejo kaj dosti. Debelih je vedno več.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih?
So morda oglasi za gazirane pijače postali bolj izvirni? So prodajalci burgerjev izumili nove tehnike pranja možganov? Coca-colo prodajajo že od leta 1886. In McDonald’s je začel leta 1940. Zlata doba »hitre prehrane« je bilo obdobje po 2. svetovni vojni tja do konca 80-tih. Vsi kasnejši in novejši trendi v prehrani so promovirali bodisi hrano z manj maščobami bodisi nekako bolj »zdravo« hrano.
A problem ni v hrani. Hrana je samo simptom.
Toda kaj se je zgodilo po koncu osemdesetih let in še zlasti po letu 2000? Kaj bi lahko imelo tako drastičen vpliv na družbo?
Internet.
Težav z debelostjo nimamo zato, ker bi si prodajalci »nezdrave« hrane izmislili genialne oglase. Imamo jih zato, ker je vedno manj fizično aktivnih delovnih mest. Američani, ki so veliki ljubitelji statistike, pravijo, da je takih delovnih mest manj kot 20%.
Ampak temu bi se lahko izognili. To je rezultat ekonomske vizije istih ljudi, ki zdaj sestavljajo kampanje proti debelosti.
Ljudje, ki so najbolj glasni v boju proti debelosti, so pogosto tudi najbolj glasni v boju proti fizičnemu delu. Borci za »zdravo« življenje in okolje pogosto glasno zahtevajo, da se zaprejo rudniki premoga, da kakšnih težkih kovin niti ne omenjamo. Komu mar najsodobnejši varnostni ukrepi! To ni eko in pika!
Rudarji bi se lahko priučili čemu drugemu, na primer programiranju. Težava je le v tem, da je veliko manj možnosti za debelost pri nekom, ki dela v rudniku, kot pa pri nekom, ki oblikuje spletno stran ali kreira povsem novo in kdo-ve-zakaj-uporabno aplikacijo za mobilni telefon.
Vizija naše intelektualne in gospodarske elite je nadomestiti fizično delo z delom v pisarni. Otroke se že od malih nog spodbuja, naj čim dlje sedijo v šoli (do doktorata seveda, če je le možno pa še malce čez, zakaj pa bi imeli samo enega?). Fizična dela pa se pridno izvažajo v Indijo in na Kitajsko. In dobivamo generacije mladih, ki so nezaposleni ali nezaposljivi, poklicni aktivisti in radikalci, odvisniki od mamil in virtualne resničnosti in, seveda, debeli.
In vodenje celotne družbe s pomočjo interneta težave samo še povečuje.
Metanje državnega denarja v programe, ki naj ljudi prepričajo naj pojedo več špinače, ne bo rešilo tega problema. Debelosti niso povzročili oglasi in je ne bomo rešili s kolesarjenjem, ker gre le za simptom družbenih težav, ki so v veliki meri posledica sprememb v gospodarstvu.
Levičarji radi krivijo tržni kapitalizem za skoraj vse in v tem primeru imajo celo prav. A njihova težava je v tem, da ne morejo razumeti, da debelosti ne povzroča hrana, tako kot tudi orožje ni odgovorno za nasilje. Vzrok ni v trgovinah ali na televiziji.
Naše politične in intelektualne elite so si družbo preoblikovale tako, kot jim ustreza.
To so urbani ali primestni liberalni diplomiranci svobodnega duha, ki si gradijo svet zase. Zato se jim zdi logično, da se debelost reši tako, da vsi prevzamejo njihov življenjski slog z organsko hrano in kolesarjenjem v službo vred. Toda njihov življenjski slog je posledica njihovega načina življenja, kraja njihovega bivanja in njihove premožnosti.
»Oba sta bila brezbrižneža, Tom in Daisy – uničevala sta stvari in bitja, nato pa se umaknila nazaj v svoj denar oziroma svojo brezmejno brezbrižnost…« so besede avtorja romana Veliki Gatsby, a te besede, s katerimi je opisoval privilegirane elite svojega časa, ravno tako veljajo tudi za današnje elite.
Njihova rešitev za debelost je podobna rešitvi, ki naj bi jo kraljica Marija Antoaneta predlagala za rešitev lakote: »Naj jedo potico!« Takratna elita pač ni razumela, da obstajajo ljudje, ki nimajo kaj jesti. In podobno nerazumevanje kažejo tudi današnje elite, ki z navdušenjem zagovarjajo rešitve, ki pa ljudi, ki naj bi jim pomagale, zgolj kaznujejo zaradi njihovega drugačnega življenjskega sloga.
Ekonomija dejansko ne služi vsem ljudem, tako kot to zatrjujejo na politični levici, a problem ne leži v neenakih dohodkih, ampak v neenakem načinu življenja. Politične elite današnjega dne postopoma delajo življenja ljudi, ki ne razmišljajo tako kot oni, ne živijo tako kot oni in si tega tudi ne želijo, vedno težja in bolj nepredvidljiva. In te elite so, tako kot Tom in Daisy, popolnoma slepe za posledice svojih dejanj, ki uničujejo življenja drugim ljudem.
Že vse od 90tih let poskušajo napredne elite odpraviti proizvodnjo in potisniti celotno populacijo v dve vrsti pisarniških služb. Tisti v višji vrsti bodo morda imeli dovolj prostega časa in ustrezno kakovost življenja, da si bodo lahko privoščili telovadbo in kolesarjenje. In seveda si bodo lahko naročili hrano domov in za zabavo igrali računalniške igrice.
Tisti v nižji vrsti bodo sedeli v svoji pisarni, zaskrbljeni za prihodnost, dokler ne bo nekdo »outsourcal« njihovega delovnega mesta.
In debelost ni edina težava, ki jo je povzročila ta vizija prihodnosti. Število porok upada, število ločitev narašča in zdi se, da je se je družina z dvema staršema podala na pot izumrtja. In skupaj z njo tudi občutek namena, smisla in optimizma glede prihodnosti.
Zdrave družbe namreč ne definira obseg pasu, ampak njena zmožnost, koliko možnosti za osebno izpolnitev lahko ponudi svojim članom.
Sreča ni prijetni občutek, ko pojemo košček čokolade, dosežemo novo stopnjo v računalniški igrici, si ogledamo zanimivo oddajo ali kaka druga prehodna prijetnost, kot nas želi prepričati družba, ki v bistvu nima nobenega pravega cilja.
Prava sreča pride iz občutka osebne izpolnitve, dosežene z življenjem, ki ima smisel.
Stari svet, na katerega tako radi gledamo zviška, je bil veliko manj debel, čeprav je pojedel veliko več mesa in škroba. Toda ljudje so imeli cilje in smisel. Našli so jih v poklicu, v delu, v hobijih, v zakonu in družini, v otrocih, v veri, v Bogu.
Debelost, alkoholizem, odvisnosti in obup se pojavijo, ko ljudje nimajo več smeri v življenju.
In ob trenutni krizi s koronavirusom so se pojavile ideje, da bi ljudem plačali, naj sedijo doma in čakajo, da nas geniji, ki so okvarili našo družbo, rešijo pred to zadnjo »katastrofo«, ki nas je doletela. Spet.
Ljudje v zdravi družbi zapustijo svoje domove. In to z razlogom. Zdrava družba je raznolika, pa ne v tem pogledu, da ljudje različnih ras in političnih pogledov kričijo drug na drugega, ampak v tem, da dopušča ljudem, da različno razmišljajo in živijo ter svobodno sledijo svojim ciljem.
Kako je že nekoč zapisal nek pokojni, stari, beli možakar: »Življenje, svoboda in iskanje sreče.«
To je družba v kateri je dovolj prostora za računalničarje in rudarje, kmete in pesnike, tovarniške delavce in pisarniške molje, verne in neverne, radikalce in zmerneže, vegane in mesojedce, vojake in pacifiste, ki živijo skupaj.
Manjka nam to, kar je povedal francoski natakar v filmu Montya Pytona Smisel življenja.
Snemalno ekipo je popeljal do male podeželske hišice in dejal nekako takole:
»Tam sem se rodil. Veste, nekega dne me je moja mama posadila na svoja kolena in mi rekla: Gaston, sinko, svet je čudovit kraj. Oditi moraš v svet in ljubiti vse ljudi. Poskusi jih osrečiti in prinašati s seboj mir in zadovoljstvo kamorkoli greš. In tako sem postal natakar…«
R.