Views: 128
Besedilo: Evangelij po Luku 2,22–38
UVOD:
Z današnjim dnem smo vstopili v adventni čas. Kaj je advent? Advent je čas pričakovanja in čas upanja. Beseda »advent« pomeni ›tisti, ki prihaja‹ ali ›prihajajoči‹. S tradicionalnimi besedami povedano čas pričakovanja, čas čakanja, čas hrepenenja.
Advent ni le podaljšek božiča – je čas, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Advent nam ponuja priložnost, da doživljamo starodavno hrepenenje po prihodu Mesija, da proslavljamo njegov resnični prihod in rojstvo ter vzbujamo hrepenenje po Mesijevem ponovnem prihodu na oblakih. Torej, advent je čas, da se ozremo nazaj v upanje, ki se je izpolnilo pred 2000 leti z Jezusovim rojstvom. Je čas praznovanja sedanje Jezusove navzočnosti po Svetem Duhu. Je čas upiranja pogleda v prihodnost in nestrpno pričakovanje ponovnega prihoda Jezusa, Mesije, ko se vrača po svoje ljudstvo, ki ga čaka, da ga odpelje na svatbo v nebesa.
Prepogosto so bili naši predbožični dnevi prepleteni s hitenjem, nakupovanjem, okraševanjem, pripravo jedače in pijače, zamujanjem, napetostjo, stresom. Končno imamo priložnost, da doživimo pravi advent in vse to, kar ni advent, postavimo na stran.
Advent je čas, da pripravimo svoje srce in se osredotočimo na veliko večjo zgodbo, kot je naša – zgodbo o Božjem odrešujočem hrepenenju in ljubezni do nas ljudi. Advent ni čas pretvarjanja, da smo srečni, ali prikrivanja bolečine ali stisk, ki smo jih doživeli v letu ali jih še doživljamo.
Advent je čas kopanja po globoki resničnosti pravega pomena adventa. To pomeni doživljati in uživati v Bogu, z Bogom. Doživljati Emanuela, kar pomeni ›Jezus z nami‹. Doživljati Boga, ki je poslal svojega Sina na ta izgubljeni svet. Advent je Emanuel – Bog z nami.
Advent je čas odkrivanja Boga in njegove prisotnosti v mojem življenju. Je čas doživljanja Boga. Advent je čas pričakovanja osebnih srečanj z Bogom skozi branje dogodkov iz preteklosti o Jezusovem prihodu in rojstvu in premišljevanje, kaj nam Bog želi po njih danes sporočiti svežega, novega. Je čas, ko se prilagajamo Božji navzočnosti v nas, več kot le burna sezona daril ter hrane in pijače.
Danes bomo govorili o upanju!
Naša prva in glavna junaka upanja sta Simeon in Ana. Preden pa bomo prebrali njuni zgodbi, si osvetlimo ozadje in čas, v katerem sta živela. Večina ljudi na tem svetu misli in trdi, da se imamo danes slabo in da je življenje težko. Tako so razmišljali tudi Izraelci v času, ko sta živela Simeon in Ana. In imeli so vso pravico takega razmišljanja, saj so živeli v času Rimskega cesarstva, kar ni bilo lahko.
Minilo je več kot 3000 let od časa Abrahama, Izaka in Jakoba ter odhoda Božjega ljudstva iz Egipta. Že tisočletja so Izraelce napadali in osvajali sovražniki, kot so bili Asirci in Babilonci, nato pa še ogromni imperiji Grkov in Rimljanov. Od sklenitve Božje zaveze z Abrahamom je minilo veliko generacij, ki so obljubljali Mesija, ki bo stvari uredil, blagoslovil ljudi in obnovil vse, kar so ljudje uničili od prvotne Božje popolne stvaritve.
Izpolnitev Božje zaveze in prihod Mesija, ki bo prišel popravit in spremenit vse, ni bila le srčna ideja, ki se je globoko ukoreninila v zavesti in kulturi Izraelcev. Njihovo najgloblje upanje na Mesija je Izraelce podpiralo in spodbujalo, da vztrajajo, zlasti skozi tisočletja negotovega čakanja. Trdno so se držali Božje obljube Abrahamu iz Prve Mojzesove knjige 12,3 in to obljubo zvesto prenašali iz roda v rod: »Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«
Skozi stoletja se je slišal krik starozaveznega Božjega ljudstva: »Kako dolgo, o Bog?« In kako dolgo lahko upanje preživi? Še posebej pod svetovnimi silami neprizanesljivega grškega in rimskega imperija. A kljub vsemu je v ljudeh tlelo upanje, vse do izpolnitve.
Potrditev, da je vredno upati in da se je upanje izpolnilo, dobimo v današnji Lukovi svetopisemski zgodbi. Rad bi, da danes malo bolj natančno pogledamo to sceno, še posebej njena junaka, Simeona in Ano. Berimo Evangelij po Luku 2,22–38:
»22 Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, 23 kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, 24 in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.
25 Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26 In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.
27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: 29 »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, 30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev, 31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: 32 luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
33 Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. 34 Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, 35 in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
36 Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, 37 nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. 38 Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se, slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.«
Simeon in Ana sta bila v Izraelu iskri upanja. Še več, bila sta bakli upanja, ki sta pričakovala, da bo Bog izpolnil, kar je obljubil. V to sta verovala in neomajno čakala izpolnitev obljube. Simeon in Ana sta v tej zgodbi že zelo stara. Oba sta živela dolgo življenje. Videla in doživela sta marsikaj, tako stisko svojega naroda kot bolečino v lastnem življenju. Vemo, da je bila Ana okoli 60 let vdova. Kot vdova pa je bilo v judovski kulturi zelo težko živeti.
Vendar sta kljub okoliščinam Simeon in Ana vztrajala in upala, da se bo v njunem življenju izpolnila obljuba, dana Abrahamu. Pravzaprav je bilo UPANJE stil njunega življenja.
Ali smo v Lukovem poročilu opazili, da niti Simeon niti Ana nista bila presenečena, ko je Bog izpolnil svojo obljubo in ko so njune oči zagledale Mesijo – rojenega Zveličarja?
Skoraj vsi akterji v božični zgodbi so celoten dogodek doživeli nekoliko presenečeni. Res je, da so mnogi med njimi videli angele, kar je bilo nekaj nenavadnega, in je jasno, da so se prestrašili. Če bi Bog poslal angela k Simeonu in Ani, bi morda doživela srčno kap. Mislim pa, da nista potrebovala kakšnega velikega mogočnega znaka, saj je Bog videl v njunih srcih upanje, ki ju je držalo v pričakovanju. Bila sta več kot pripravljena.
Dan za dnem, leto za letom sta Simeon in Ana zvesto služila Bogu, navdihnjena in podkrepljena z upanjem, da Bog deluje. Čeprav tega nista mogla videti. Tudi če sta bila obkrožena s stisko. Čeprav je čas mineval in sta postala že precej priletna. Simeon in Ana sta še vedno imela upanje. Vsak dan sta vstajala iz postelje z novim upanjem, se osredotočala na Boga, ga častila, mu služila, pomagala drugim v čakanju, medtem ko sta korakala iz dneva v dan proti izpolnitvi.
»Seveda je prišel k njima sam Bog, Sveti Duh« in oba nagovoril, naj vstopita v tempelj ravno v času, ko so starši prinesli Jezusa pred Boga, kot je zapovedal. V trenutku, ko sta vstopila, sta doživela izpolnitev upanja in dane obljube. Rad bi bil v njuni koži in občutil radost njunega srca. Rad bi videl srečo, ki se jima je dogajala v srcu, in rad bi razumel veselje ob izpolnitvi pričakovanja.
Vstopila sta v tempelj in praznovala. Praznovala sta izpolnitev svojega upanja, praznovala sta skupaj z Jožefom in Marijo ter končno zrla v rojenega kralja, Odrešenika, Mesijo. V življenju Simeona in Ane lahko odkrijemo nekaj stvari o upanju in njegovi moči, ki jih lahko uporabimo za svoje življenje.
1. Upanje vidi dlje
Upanje je gorivo vere. Upanje je iskra v hladni temi, ki je zmožna zanetiti plamen. To je utrip prve svetlobe v novem jutru. Upanje je tisti šepet, ki ga potrebujemo danes.
Ne glede na to, kako slabo je bilo vaše leto, ne glede na to, s kakšnimi težavami ste se soočali in se trenutno soočate. Ne glede na to, v kakšnem času teme in bolečine ste, vas spodbujam, ne opustite upanja. Upanje je še vedno živo tudi v naših najglobljih bolečinah in najbolj brezupnih okoliščinah. Upanje preganja temo in negotovost. Upanje je živo, ker je Bog z nami.
2. Upanje krepi moč v sedanjosti
Sveto pismo pravi: »Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.« (Izaija 40,31)
3. Za naše upanje skrbi Sveti Duh
»Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.« (Pismo Rimljanom 8,24–27)
Zaključek:
Dragi prijatelj, kjer koli se trenutno nahajaš in kjer koli že si na svojem duhovnem potovanju, te vabim, da si ta adventni čas rezerviraš za Boga, ki želi tebe, želi biti s teboj, ti govoriti, narediti čudež v tvojem življenju, presenečenje. Rad bi celo omenil, da smo v letošnji norosti in negotovosti pandemije dobili največje darilo, »dragoceni čas z Bogom.« Sam Bog nam podarja čas, da znova z njim odkrivamo božič.
V naslednjih štirih tednih bomo skupaj raziskovali Kristusove lastnosti, zajete v njegovem rojstvu in božičnem času. To so: upanje, mir, veselje in ljubezen. Zadnjo predbožično nedeljo bomo praznovali prihod Jezusa, Kristusa. Praznovali odrešenje, ki ga imamo v Jezusu. Zato ne izgubimo upanja. Naj tudi nas spremlja, kot je spremljalo Simeona in Ano. Upanje ju ni razočaralo. Tudi nas ne bo.
Naj bo tvoj jutrišnji dan lepši, ker se boš zbudil z novim upanjem, ki ni v stvareh, rečeh, denarju, zdravju, družini, temveč v rojenem Jezusu, ki je prišel na svet, da bi bival med nami, nosil naše težave, zdravil zlomljena srca, nas očistil greha in nas nekega dne pripeljal v nebeške dvore. Naj bo advent čas poglabljanja, razmišljanja in obnova upanja v rojenega Zveličarja.
Zvonko Turinski