Hits: 215
To pravi levica. Kaj pa konzervatizem resnično pomeni?
Če v Google vnesete vprašanje »Kaj je konzervatizem?« boste našli sledečo definicijo:
»Prepričanje v tradicionalne vrednote in ideje ter nasprotovanje spremembam ali inovacijam.«
To je samo še ena ilustracija več, ki dokazuje pomanjkanje objektivnosti, do katere pride, če levica prevzame nadzor.
Ideja, da konzervatizem po definiciji pomeni ›nasprotovanje spremembam ali inovacijam‹, ni nič drugega kot prikaz tega, kako liberalci in levičarji vidijo konzervatizem. Zakaj? Zato ker bolj ko se na politični lestvici pomaknete v levo, večja je predanost spremembam in inovacijam. »Sprememba« in »Inovacija« sta bogova levice. Zato je bila, na primer, mantra kampanje in predsednikovanja Baracka Obame »upanje in sprememba«.
Ker je levica tako zelo predana spremembi (ki je sama sebi namen), levičarji domnevajo, da vsak, ki nasprotuje levici, hkrati nasprotuje tudi kakršnikoli »spremembi in inovaciji«.
Na žalost je levičarsko nedojemanje konzervatizma skorajda enako nesposobnosti konzervativcev definirati ta izraz. In zato – tako kot sem nedavno definiral nek drug široko uporabljan izraz – »judovsko-krščanske vrednote« – mislim, da je pomembno, da enako naredim tudi s konzervatizmom.
Konzervativci ohranjajo.
Če želite najti dobro definicijo konzervatizma, v Google ne vpišite »konzervatizem«. Vpišite »konzervirati«. Potem boste našli sledečo definicijo: »Zaščititi pred izgubo ali škodo; ohraniti.«
Prva in najpomembnejša lastnost konzervatizma je, da ohranja najboljše iz preteklosti.
Konzervativci nimajo nobenih težav s spremembo ali inovacijo – če je potrebna ali neškodljiva. Ameriška revolucija, ki jo konzervativci želijo ohraniti, je uvedla radikalno inovativno obliko svobode in samovlade. Naša težava je v zavračanju pretekle veličine in njena zamenjava s povprečnostjo – natanko to počnemo že zadnjih sto let.
Kaj bi lahko bilo bolj plemenito, navdihujoče, koristno in nesebično kot to, da vsaki naslednji generaciji predamo najboljše, kar so ljudje ustvarili? Generacija, ki naslednji generaciji ne preda Beethovna, Shakespeara in Da Vincija, zagreši kombinacijo zanemarjanja otrok in civilizacijskega samomora.
Zakaj ni potem vsakdo – vsaj kar se tiče ohranjanja najboljšega iz preteklosti – konzervativec?
Zato:
Ker lahko le redki ljudje, živeči v danem trenutku, dosežejo, kaj šele presežejo, velikane preteklosti; to pomeni, da bo ob ohranjanju preteklosti le redkokdo dosegel kak pomemben uspeh.
Zatorej: če ne zmorem komponirati veličastne tonalne glasbe, tega ne bom niti poskušal. Morda pa bom uspel, če bom napisal »atonalno« glasbo.
Če ne zmorem slikati tako kot veliki klasični umetniki, bom pač zavrgel vsa pravila umetnosti. Vrgel bom nekaj barve na platno ali pa bom potopil razpelo v kozarec lastnega urina in to poimenoval »umetnost« – in zahteval, da tudi vi zavržete vse standarde.
Če nimam nobenega upanja, da bom kdaj dosegel Shakespeara, ga bom pač zavrgel kot samo še enega mrtvega belega moškega in ga zamenjal s še živečo nebelo žensko z eksponencialno manjšim talentom.
To velja tudi za učitelje. Mnoge dolgočasi misel na to, da bi vsako leto znova poučevali Shakespeara. Zato se tudi oni raje odločijo za »spremembo« in »inovacijo« namesto odličnosti – in s tem svojim učencem odrečejo najboljše stvari.
Enako velja za področje etike. Zakaj bi poučeval etične vire naše družbe – Sveto pismo, deset zapovedi, Aristotela, ameriško revolucijo, ustanovne očete? To bi pomenilo, da o etiki in družbi pravzaprav nimam kaj dosti povedati. To pomeni, da ne bom pomemben. Zato bom ignoriral ali celo zavrgel te etične kodekse in zasnoval nov sistem etike.
Natanko to je storil Karl Marx, in to povsem zavestno. Zato je tako sovražil krščanstvo in judaizem. Samo če bi mu uspelo zavreči etiko, temelječo na Bogu in Svetem pismu, bi lahko njegovo novo etiko vzeli resno. Zato je Boga zamenjal s človekom, dobro in zlo pa z bogatimi in revnimi, zatiralci in zatrtimi. Danes smo priča še enemu zametavanju etike, temelječe na Bogu in Svetem pismu, zamenjavi moralnih kategorij dobrega in zla z rasnimi kategorijami – belci in črnci.
In ko že govorimo o inovaciji. Le kaj bi lahko bilo bolj inovativnega kot »moški lahko rodijo«? Medtem ko konzervativci dolgočasno ohranjajo dejstvo, da so moški moški, ženske ženske in da eni ne morejo postati drugo, pa verujoči v spremembe in inovacije vztrajajo, da je spol popolnoma subjektiven.
Pred nekaj tedni je revija Time nehote izdala igro, ki jo igra. V uvodniku k izdaji ob stoletnici izhajanja revije je njen direktor in urednik opisal njen namen. Verjetno mislite, da je napisal kaj v povezavi s »poročati novice kolikor je le možno resnicoljubno«. A se motite. In to popolnoma.
Direktor in urednik revije je napisal tole: »Ko pričenjamo z našim drugim stoletjem, nas pri tem vsak dan navdihuje duh inovacije in razdora.«
»Inovacija in razdor«. Pa ju imate. Črno na belem. Poročanje novic kolikor se le da resnicoljubno ni samo dolgočasno. Je še hujše od tega. Je konzervativno.
Prevod in priredba po Dennisu Pragerju (https://www.frontpagemag.com/do-conservatives-oppose-change/).
Robert Pevec