Views: 154
Najprej si moramo priznati, da smo vsi včasih vsaj eno od naštetega. Bog nam lahko pomaga to sprevideti. Če se obrnemo nanj, nam lahko pokaže, kako mu lahko bolje sledimo. Pokaže nam, kako smo mu lahko kot Cerkev res v slavo.
Pred nekaj leti sem imel doma na kosilu prijatelje. Imeli smo se super … do prvega grižljaja. Jedli smo burgerje na žaru, stvari sem se lotil kot že tolikokrat: prižgeš žar, naložiš meso, nekajkrat obrneš, in je!
Ali pa ne!
Ko so gostje ugriznili v meso, se je kri ulila huje kot takrat, ko sem si skoraj odrezal prst. Po nekaj začudenih pogledih se mi je posvetilo, kaj je šlo narobe. Ves osramočen sem vstal od mize in iz hladilnika prinesel puranjo salamo.
Čisto mimogrede: Zakaj presneto se tistemu, ki ga pokrona, to vedno posveti nazadnje?!
Niomur za mizo ni padlo na pamet, da bi naprej jedel moje burgerje, ki so bili “neposredno od mesarja”. Samo en ugriz surovega mesa je dovolj, da se znajdeš pri zdravniku s hudo zastrupitvijo.
Kar velja za meso, drži tudi za Cerkev. Samo nekaj “strupenih” kristjanov lahko zastrupi celo občestvo. Poglejmo si nekaj tipov takih strupenih kristjanov. Ti tipi so obenem tudi opis mene samega na različnih točkah moje poti vere. Tole pišem bolj iz svoje izkušnje s sabo kot z drugimi. In molim, da bi tudi vi prepoznali te grešne prvine – in se morda uspeli spremeniti.
Deset zastrupljevalcev Cerkve
1. “STALNI CINIK”
Cinizem je strupen. Okuži lahko prav vsa področja življenja – nikomur več ne zaupaš, povsod vidiš samo slabo.
Marsikateri kristjan, tudi jaz, je že od malega cel mojster za iskanje slabega. Na svoji poti vere sem bil dolgo prepričan, da sem dolžan biti pozoren na napake prav vsem, od pridig do življenj ljudi okrog sebe. Bil sem prav ninja v tem. Moja edina zadolžitev je bilo poskrbeti, da se pokaže na vse napake. In nato smo se s prijatelji zbrali na “refleksiji”.
A to je bil bolj obred samopoveličevanja.
Cinizem je problematičen ravno v tem – dokler je tvoja izhodiščna perspektiva, ne boš prispeval k spremembam. Vsaj k dobrim ne. “Perspektiva”, ker je cinizem vrsta gledanja na stvari. Jaz in ti lahko gledava isto osebo, razmere itd., pa vidiva čisto različno – razliko povzroča filter, skozi katerega gledava.
Če praviš, da si kristjan, naj bi tvoje prepričanje in tvoja življenjska pričakovanja napolnjevalo upanje. Bog ne obupa nad tabo. Jezus je prišel na svet zaradi upanja. Upamo, da bomo vsi ljudje, ki ljubimo Boga, nekoč večno živeli z njim.
Verjetno si zdaj misliš, da ni vsako kritično razmišljanje že cinizem. Res je: cinik v vsakem položaju vidi samo slabo – in ničesar ne naredi, da bi se položaj spremenil. Kritičen mislec sicer prepozna zlo in grdo, a se vedno osredotoči na rešitev, na premagovanje slabega. Prava kritičnost je polna upanja in prizadevanja za spremembe. Drugače povedano, cinik se ukvarja s tem, kar je – kritičen človek pa s tem, kaj lahko nastane.
Cerkev nujno potrebuje ljudi, ki se bodo odločili bolj gledati na to, kako so v njej rešeni kot pa katere napake ima. Saj tudi Bog – celo ko najbolj zablodimo – vidi v nas kali dobrega.
2.) KRISTJAN “ZADNJIH KLOPI”
Na faksu sem stalno sedel v zadnji klopi. Hotel sem, da me predavatelj pusti pri miru. Med predavanji brskal po spletu ali pa snoval sanjsko nogometno postavo. Snov me ni zanimala. Po pravici povedano sem hodil samo zato, da bi zdelal semester.
Podobno je s kristjani “zadnjih vrst”. Bog jih kvečjemu zanima – bežno. Seveda ne gre za to, kje dejansko sediš v cerkvi. Marsikdo, ki se usede čisto spredaj, je v resnici zelo “zadaj”. Gre za mesto, ki ga Bog zavzema v tvojem življenju.
Takim kristjanom je všeč, da je Bog “pri roki”. V življenju jih vodijo denar, naslovi, uspeh. Nočejo, da bi jih vera motila v tem prizadevanju – seveda pa bodo hvaležni, če jim pri tem pomaga.
Kristjani “zadnjih klopi” zastrupljajo, ker se predstavljajo kot kristjani, a Bog sploh ne vpliva na njihovo življenje, v ničemer ga ne spreminja. Ker je Cerkev skupnost, predstavljajo za ostale kristjane balast – so to, kar je maščoba za telo. Taka “zavaljena” Cerkev je potem počasna in okorna – težko se približa ranjenemu svetu in malo vpliva na njegovo stalno se spreminjajočo kulturo.
3.) “SVET SE PODIRA” KRISTJAN
Taki kristjani najraje gledajo poročila. Ali berejo kroniko. Prav paralizirani so od strahu – ISIS bo zavzel svet … Begunci načrtno zavzemajo Evropo … Globalno segrevanje bo izbrisalo človeštvo … Pred vrati je zombi apokalipsa … Svetu vladajo prostozidarji … In seveda povsod polno teorij zarote.
Saj ne, da Bog, v katerega verujejo, trdi, da sta mu pokorna zemlja in nebo, in so mu tako tudi vse grožnje človeštvu igračka. Saj ne, da se v Svetem pismu tisočkrat ponovi “ne bojte se”.
Taki kristjani dovolijo strahu, da vlada njihovim življenjem – ne pa Bog. Kako naj svet v njih prepozna božje delovanje? V strahu je Bog daleč. Strah je namreč posledica računanja (zgolj) nase; je opredelitev, da Bog ne zadošča – ni dovolj velik, dovolj močen, ne ve dovolj.
Zato se Cerkev ne more vdajati strahovom – je nasprotje od vere in antiteza Boga.
4.) “VSE PO PRAVILIH” KRISTJAN
“Vse po pravilih” kristjani verjamejo, da se svojimi dejanji in odpovedmi sami rešujejo, da se sami spravijo z Bogom. Brate in sestre obsojajo, če niso dovolj moralni. IN na skrivaj jim je kar malo všeč, če drugi na svoji poti padejo, saj se zaradi tega sami počutijo boljši.
Kdor si želi sam zaslužiti božjo ljubezen, si je naložil breme, ki ga bo strlo. Mu poteptalo veselje. Treba se je skrivati, preveč tvegano je biti pristen. Ni sivih con. Bližina z Bogom izgine.
Saj je jasno, ne moreš imeti rad nekoga, ne moreš mu biti blizu, če te sprejema samo, če izpolnjuješ pravila. In če je to Bog, bi potemtakem moral biti popoln. Ampak še preden si sploh zjutraj vstal, si že kaj naredil, da nisi popoln.
V jedru Jezusovega križa je sporočilo, da si rešitve ne moremo zaslužiti. Bog ve, da si v življenju zanič. No, morda je to prehudo rečeno. Bog ve, da si kar se tiče popolnosti zanič. Ampak Jezus pa popolnost obvlada – in zaradi Jezusa si rešen. Za svet je zgovorna tvoja šibkost, ne tvoja popolnost. V tvoji šibkosti bo Bog pokazal svojo popolnost.
5.) “POLITIČNI” KRISTJAN
Vsako občestvo jih ima nekaj. Politične stranke enačijo z Bogom ali pa hudičem. Če ne voliš pravih, si že “izdal krščanske vrednote”. Hudič je šele drugi nasprotnik Jezusa, prvi so komunisti. Ne morejo moliti, ne da bi omenili povojne poboje.
Prav osupljivo je, kako jim uspe prav v vsak pogovor vplesti politiko. Kaj bi bilo, če bi to ustvarjalno energijo in strast porabili za Jezusa. Saj je vendar on vrhovni vladar!
6.) “SOLZNA DOLINA” KRISTJANI
“Solzna dolina” kristjani so noro usvrajalni v iskanju poti, kako pobegniti iz sveta. Je pač solzna dolina – poln hudobije in grozen.
Bolj podobni so starozaveznim Judom kot pa apostolom nove zaveze. Imajo se za izvoljeno ljudstvo. Ki mu je vse, kar imajo “ljudstva”, torej pogani, nevarno. Najprej lahko izgleda čisto neproblematično – ampak potem pa kar naenkrat častiš neke tuje bogove in to. Zato raje sploh ne tvegajo s tem svetom.
To bi morda bila celo dobra metoda, samo … Jezus. Jezus se je učlovečil. In s tem precej obrnil na glavo dosedanje razumevanje svetosti in pravičnosti.
“Solzna dolina” kristjani so v življenju v stalnem obrambnem položaju – upajo, da bodo do smrti prilezli s čim manj praskami, ranami in modricami. A resničen krščanska drža je prej obratna – dejavno vstopiti v ta svet in njegovo kulturo. In moliti, da bi iz tvojih besed in dejanj sijala božja ljubezen, veselje in mir. Zna se zgoditi, da boš pri tem ranjen in poražen.
A ne pozabi, Jezus je tudi dobil rane. In te rane so ti dale življenje.
7.) “JEZUS DA, CERKEV NE” KRISTJAN
Tak kristjan je prepričan, da najbolje lahko živi svojo vero v miru sam. In to je nevarno – izolacija je hudičevo tajno orožje.
Jezus je praktično ves čas svojega delovanja preživel z ljudmi. Navadnimi ljudmi, prav nič popolnimi. Niso dojeli. Še tik pred križanjem so se bili sposobni prepirati za take posvetne zadeve, kdo bo imel v njegovem kraljestvu najvišje mesto. Na koncu so ga zapustili, zatajili. Jezus je to vedel, vedel je, da ga bodo ranili – pa je vseeno vse dal vanje.
Razumem, nekatera vas je Cerkev ranila. Tudi mene je. Biti del skupnosti vernikov ni niti najmanj lahko – razočarajo in ranijo te. A saj nič, kar je zares vredno, ne dobiš zlahka. Jaz sem sebičen, prav tako si ti. Skupnost naju osvobaja pred drogo zasvojenosti s sabo.
“Jezus da, Cerkev ne” kristjani živijo samo deloma tisti čudoviti potencial, ki ga je vanje položil Bog. In od Boga bodo ljudje pri njih videli le ozko področje.
8.) “BOG PA ŽE NI TAK” KRISTJAN
Vse jasno. Ven ali noter. Gor ali dol. Belo ali črno. Vse to opiše kristjane, ki pravijo “Bog pa že ni tak”. Ali pa “vera pa ni to”. Njihova vera je omejena z njihovim pogledom, njihovo izkušnjo, njihovim razumevanjem Svetega pisma. Vse hočejo videti s svojimi očmi, vse shematizirati in obvladati.
Sicer verjamejo, da je Bog vse navzoč in vsemogočen, a če nekaj ni logično, so skeptični. Skrivnost Boga in vere so sposobni povzeti v, recimo, “pet enostavnih korakov”.
Bližine in ljubezni ne moremo izdelati. Lahko ju samo okusimo, izkusimo. Lahko se točno držiš predpisanih korakov, poiščeš vse formule, pa si še vedno daleč od Boga. Bližina in ljubezen nista formuli, ne recepta.
Ko si ti kristjani izmišljujejo formule in birokratske norme za Boga, jim po mojem vpije: “Poglej v nebo. Poglej okrog sebe. Znebi se svojih okvirov. Okusi mojo veličino. Obstoj poln čudenja nad mojo neskončno močjo in zanesljivo ljubeznijo. Zaljubi se vame in nehaj se spogledovati s cerkvenjaškimi formulami, formulacijami in predalčki.”
9.) PREPIRLJIVI KRISTJAN
Ko se kdo dela norca iz Boga ali spodbija teologijo, se pojavi ta pasma. Družabna omrežja. Lokalna kavarna. Časopisi. Pred cerkvijo po maši. Povsod.
Imajo se za moralno policijo. Svoje poznavanje Svetega pisma uporabljajo kot orožje, da sesujejo vse teološko nepodkovane. So agresivni. Nadležni. In takoj zgubijo živce.
Zastrupljajo, ker menijo, da njihove zmage v prepirih ljudem pomagajo do Boga. A Jezus, kako zanimivo, ni med svojim delovanjem nikoli posebno hotel zmagovati v prepirih in debatah. Sprejel je, da ljudje ne razumejo – ne njegovega poslanstva, ne odnosa z Očetom.
Res je, občutek ob “zmagi” je imeniten. Ampak Bogu ni posebno v slavo. Jezus si je bolj prizadeval za ljubezen kot pa za to, kdo “ima prav”.
10.) “TO NE SPADA V CERKEV” KRISTJAN
Te kristjane je nenehno strah, da bi jih kdo narobe razumel – in se pohujšal. Resnico bi vedno prilagajali razumevanju nekih “nepoučenih”, “malih”, “šibkih”. Sploh se je treba ogniti vsega, ob čemer bi bilo ljudem neprijetno.
Spolnost. Ločitev. Duševne bolezni. Verski dvomi. Metallica (glasbena rock skupina).
Jezusa ni posebno skrbelo, da bi bil “politično korekten.” Kar pogosto je med vrsticami dal poslušalcem vedeti, da razume, da jim ni prav veliko jasno. A ga to večinoma ni vznemirjalo.
Jezus je oznanjal resnico, ker je on sam Resnica – in resnici ni treba ničesar skrivati.
________________
Ni treba veliko strupa, da je cela skupnost omotična od njega in ogrožena. Vabim vas in molim, da pogledate v svoja srca. Na svoji poti vere sem bil že v vsaki od teh vlog, in marsikatera mi še vedno visi za vratom.
Ko hodimo za Jezusom, se tudi po naših korakih svetu kaže slava Boga. To je dovolj – in verjetno največ.
(Prevod članka: 10 Toxic Christians In The Church Today, http://frankpowell.me/toxic-christians-church-today. Besedilo sem v marsičem priredil, da je bližje slovenskemu bralcu. Ne bi mogel reči, da se do konca strinjam z vsem povedanim v članku, a shematizacija se mi zdi genialna in neverjetno izčrpna)
Jernej Kurinčič – frančiškan, ki je leta 2018 izstopil iz katoliške cerkve