Views: 48
Kako bolj vzljubiti luč kakor temo?
»Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: ›Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.
Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.« (Evangelij po Janezu 3,14–21)
Pogovor med judovskim prvakom Nikodemom in Jezusom v Evangeliju po Janezu sledi očiščenju templja. Tako nam je lahko bolj razumljivo, v kakšnem razpoloženju prihaja Nikodem k Jezusu. Gotovo je Jezusovo razgrajanje v templju dvignilo veliko prahu. Najbrž so govorili nekako tako: »Saj ima prav. Res je, da se je ta trgovina preveč razpasla v templju, pa vendar – tako kot je naredil, ne bi smel. To je nesramno in Bog zagotovo ni nesramen; to je nasilno in Bog ni nasilen; to je zelo ponižujoče za tiste, ki so prodajali, in Bog ne ponižuje. Naš Bog je dober Bog in bi tega ne naredil.
Torej tudi Jezus ne more biti Božji Sin.«
Jezus je Nikodemu razložil, da so imeli Izraelci že v puščavi podobne težave, kot jih imajo sedaj z njim, s sprejemanjem Mojzesa in Božjih znamenj, ki jih je delal. Da se jim je zdelo nemogoče, da bi Bog hotel, da se ljudstvo izčrpava in umira v puščavi. Zato jim je Bog poslal kače, ki so jih pikale. Za rešitev pa je moral postaviti bronasto kačo, jo povzdigniti na drog in kdor jo je pogledal, je bil rešen.
V čem je Nikodemova težava in kaj želi sporočiti Jezus? Da se je človek vedno vrtel okrog lastnih predstav in se tako zavrtel v krog lastne resnice, svojega prav in svojega ugodja. Resnica pa je vedno povzdignjena nad človeško modrost in samo tisti, ki jo vedno znova išče na drogu odrešenja, povzdignjeno nad človeško pamet, se približuje luči in premaguje temo človeškega spoznanja.
Nemogoče je namreč, da bi prišli skupaj, če ima vsak svojo resnico. Le v luči ene in edine resnice je mogoče graditi pristne odnose in ustvarjati živo občestvo. A žal tudi med kristjani – v Kristusovem telesu – ni pogosto slišati, da bi se kdo skliceval na evangelij, na Kristusa, ki je povzdignjen na križ. Žal vse prevečkrat ravnamo po svojih predstavah, kako bi nekaj moralo delovati, in vse premalokrat iščemo vodstvo Svetega Duha, da nam razodene, kaj je Božja volja v določeni situaciji.
Jezus je namreč visoko nad pravili in nad paragrafi, kajti Očetova volja presega vsako človeško logiko. Jezus sam prosi Očeta, naj gre kelih mimo, če je le mogoče, a Oče hoče, da umre na križu v rokah nasilnežev. Kdo lahko uzakoni tako kruto logiko? Nihče! Zato Jezus opozarja Nikodema, da se je treba vedno znova rojevati iz resnice, iz Božjega Svetega Duha. Kar je meseno, je meso in je omejeno. Le duh se vedno dviga nad vse omejitve.
»Zakaj Kristus me ni poslal krščevat, temveč oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč križa Kristusovega. Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ›Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem.‹ Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo.« (Prvo pismo Korinčanom 1,17–21)
Kako se dvigati nad logiko tega sveta, kako bolj vzljubiti luč kakor temo? Vedno in povsod mora biti merilo evangelij. V luči evangelija in Jezusovega delovanja moramo presojati vse. Mi sami nismo nič, Bog je vse in samo on je merilo dobrega. Posloviti se moramo od predstav, da je Bog tisti, ki določenih stvari ne počne. Odpreti se njemu pomeni biti pripravljen z bičem očistiti tempelj; na prepovedan dan – soboto – delati dobro, nad čemer se bodo vsi zgražali; tvegati izgubo dobrega imena, ker ne bomo v primerni družbi – cestninarjev, prostitutk in javnih grešnikov … Sprejeti, da je velika verjetnost, da ne bomo sprejemljivi za druge, če bomo zvesti Božji logiki. Jezus je nazadnje izgubil skoraj vse prijatelje. Večina se je obrnila proti njemu. V odločilnih trenutkih se mu je v celoti postavila po robu prav shodnica, iz katere je izhajal. Paradoks resnice. Sprejeti, da pride vstajenje kronološko po Jezusovi smrti hkrati pomeni, da pride vstajenje mrtvih stvari v našem življenju za umiranjem sebi in ne pred njim. Z drugimi besedami: kdaj bo vstajenje, ne vemo, svojo smrt pa moramo sprejeti tisti dan, ko pride.
Naj se sliši še tako kruto, je naša needinost bodisi po družinah ali v cerkvi sad neresnice. Jezus pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.«
Prizadevajmo si, da se še bolj oklenemo edine resnice in prihajamo k resnični luči.
Molitev:
Gospod Jezus, na večer, preden si umrl za nas, si molil, da bi bili vsi tvoji učenci popolnoma eno, kakor ti v Očetu in Oče v tebi. Daj, da bomo živo začutili, kako velika nezvestoba do tebe je naša razdeljenost. Daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Sveti Duh, preišči moje srce, prosim. Kristus, nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in z ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za edinost kristjanov, kakršno ti hočeš̌. V tebi, ki si popolna Ljubezen, naj najdemo Pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji Ljubezni in Resnici. Amen.
Z.M.