Hits: 1
»Ustvarimo lahko čudovito prihodnost.«
13. avgusta 2020 sta Izrael in Združeni arabski emirati (ZAE) objavila, da nameravata podpisati mirovni sporazum. Gre za tretji mirovni sporazum med Izraelom in katero izmed arabskih držav. Prvega so podpisali leta 1979 z Egiptom, drugega pa leta 1994 z Jordanijo.
Sporazum vključuje popolno normalizacijo odnosov med državama z odprtjem veleposlaništev, medsebojnimi vlaganji, neposrednimi letalskimi leti med Tel Avivom in Abu Dabijem in sodelovanjem na področju energetike in oskrbe z vodo.
Izrael je v zameno za sporazum pristal na zamrznitev načrtovane priključitve delov Judeje in Samarije, poleg tega pa bo državljanom ZAE omogočil dostop do mošeje Al-Aksa v Jeruzalemu.
Izraelski premier Benjamin Netanyahu ni skrival svojega navdušenja.
»Skupaj lahko ustvarimo čudovito prihodnost,« je dejal. »V veliko čast mi je skleniti tretji mirovni sporazum med Izraelom in arabsko državo, ZAE.« Obenem je kronskemu princu Abu Dabija, Mohamedu bin Zayedu, zaželel »Salam Aleykum v’Shalom Aleynu – mir vam in mir nam.«
Odločilno vlogo pri doseganju sporazuma so odigrali Američani, zlasti predsednik Donald Trump in njegov zet in posebni svetovalec Jared Kushner. Predsednik Trump je v svoji izjavi namignil, da naj bi odnose z Izraelom normaliziralo še več držav. Obenem je poudaril, da je pripravljen skleniti sporazum tudi z Iranom, vendar takšnega, ki Iranu ne bo omogočal dostop do jedrskega orožja.
Iran je seveda nemudoma razglasil sporazum za nevarnega, nezakonitega in nož v hrbet Palestincem. Po drugi strani pa so Egipt, Bahrain in Oman pozdravili sklenitev sporazuma. Kronski princ ZAE bin Zayed je predstavil sporazum na način, kakor da je dosegel popuščanje s strani Izraela, češ da je sporazum sklenil zato, da bi Izraelu preprečil priključitev palestinskih ozemelj.
Mirovni načrt Trumpove administracije namreč predvideva, da si Izrael priključi 30% Judeje in Samarije, vključno z vsemi judovskimi naselji in dolino reke Jordan. Na preostalem delu ozemlja naj bi se sčasoma oblikovala Palestinska država, ki bi dobila mednarodno priznanje in 50 milijard dolarjev ameriške pomoči. Pristati pa bi morali na demilitarizacijo in preprečevanje terorizma. Netanyahu je v svoji izjavi izrecno poudaril, da se ni odrekel priključitvi obljubljenega ozemlja. Besedica »zamrznitev« je torej zelo pomembna, z njo pa so se strinjale vse tri strani v pogajanjih.
Sporazum je pokazal, da so se generali, politiki in eksperti, ki so trdili, da mir na Bližnjem vzhodu vodi preko palestinskega vprašanja, motili na celi črti. Desetletja so prepričevali sebe in druge, da se vse v regiji vrti okoli Izraela in potrebni so bili Iran, ISIS in Muslimanska bratovščina, da je bil mit končno razbit.
Pokazalo se je, da so Palestinci, ki so svoj boj utemeljevali na nesmiselni trditvi, da so potomci arabskih priseljencev iz 19. in 20. stoletja v resnici potomci svetopisemskih Kanaancev, zgolj ena od ducatov terorističnih skupin v regiji, razklani s plemenskimi in verskimi spori.
Pokazalo pa se je tudi, da je v arabskem odnosu do Palestincev nekaj plemenske naklonjenosti, pa veliko politične strategije. Tako kot Kurdi v Iraku ali Šiiti v Libanonu, so tudi Palestinci zgolj priročno sredstvo za širjenje vpliva ali škodovanje političnim nasprotnikom. Sovjetska zveza je tako zgolj izumila »Palestinski narod«, ki je Egiptu omogočil podpis mirovnega sporazuma in povrnitev Sinajskega polotoka, medtem ko so teroristi »povsem neodvisno« napadali Izrael.
Obamova naklonjenost Iranu in Muslimanski bratovščini pa je povsem presenetila Arabske države ob Perzijskem zalivu. Naftni kralji, ki so dolga leta usmerjali ameriško politiko na Bližnjem vzhodu, so nenadoma ostali brez partnerja. Demokrati v Washingtonu so se navezali na Iran in arabske »revolucionarje«, Republikanci pa na Izrael. Kaj zdaj?
Vstopi »realpolitik«. Na Bližnjem vzhodu nikoli ni bilo nikakršne poti k miru. Regija je bila od nekdaj v vojnem stanju. In vojn na Bližnjem vzhodu ne končajo pogajanja ampak skupni sovražniki. Zato se je Iran povezal z Al-Kajdo proti ZDA, Iran, Katar in Turčija proti Saudski Arabiji, zato so se kristjani v Libanonu povezali s Hezbollahom. Zgodovina je polna začasnih zavezništev sicer sovražnih se frakcij proti skupnemu sovražniku.
In zato so se naftna kraljestva odločila povezati z Izraelom.
Zavezništvo je zgolj začasno. V arabskem svetu se lahko pripadniki iste družine, klana ali plemena v trenutku obrnejo drug proti drugemu. A začasni mir je edini možni mir v tem delu sveta.
ZDA so dosegle uspeh, ker niso poskušale ustvariti miru. Namesto tega so se lotile ustvarjanja zavezništev. In Izrael je dosegel sporazum ne da bi se odrekel kateremukoli delu svojega ozemlja. Egipt si je povrnil ozemlje, odnosi pa so ostali vse prej kot normalni. Vsako ozemeljsko popuščanje Palestincem je vedno znova vodilo samo v zaostritev spopadov. Enako se je zgodilo tudi z umikom iz južnega Libanona.
Miru ne prinese predaja ozemlja, ampak vojaška in diplomatska moč in odločnost. Mir se sklepa z močnimi, ne s slabiči. Arabci so končno začeli spoznavati, da bo Izrael ostal tam kjer je. In da je lahko prijatelj ali sovražnik, pač odvisno od trenutnih potreb.
In pokazalo se je še nekaj. Da Izrael ne destabilizira regije, ampak jo dejansko stabilizira. In to so svojimi dejanji najbolj jasno pokazala ravno arabska naftna kraljestva.
R.