Hits: 5
Pred stotimi leti je ljudska vojska v srditi, a malo znani bitki za Varšavo ustavila komunistični poskus zavzetja Evrope.
K začetnemu vzponu komunizma sta pripomogla 1. svetovna vojna in epidemija španske gripe. A sovjetska verzija komunizma se je hitro izkazala za vse kaj drugega kot delavski paradiž. Boljševiki so se nemudoma lotili političnih nasprotnikov in sprožili štiri leta trajajočo državljansko vojno, ki je zahtevala več milijonov življenj. Lenin je bil veliko boljši vodja kot carji, ki so uspeli v drugi polovici 19. stoletja usmrtiti okoli 6.000 ljudi in jih več 10.000 pregnati v Sibirijo. V samo štirih letih je ukazal usmrtiti več 10.000 ljudi, še nekaj 100.000 pa je bilo usmrčenih brez kakršnihkoli posebnih postopkov. A kljub temu je Leninova slava na zahodu Evrope hitro naraščala in komunisti v številnih državah so se mobilizirali, da bi se pridružili ruskim tovarišem.
Boljševiki so bili sprva močno zaposleni s spopadi z notranjim sovražnikom, a po velikih uspehih Rdeče armade v letih 1919 in 1920 so se enote Belih spomladi 1920 naglo umikale in Lenin se je odločil, da je čas za izvoz revolucije na zahod. Zmagovita Rdeča armada je štela 5 milijonov mož in Nemčija, ki so jo trgali notranji nemiri in upori, je bila videti kot zrela hruška, ki samo čaka kdo jo bo utrgal. Spomladi 1920 je tako Lenin izdal ukaz za splošno ofenzivo na zahod.
A če so Sovjeti želeli priti do Nemčije, so morali najprej poteptati Poljsko, ki je ravnokar spet uspela priti do neodvisnosti po več kot 120 letih tuje nadvlade. Poljska je bila v slabem gospodarskem stanju, ki sta ga poslabšali še lakota in epidemija španske gripe, a njen voditelj, Jozef Pilsudski, je hitro spoznal nevarnost, ki mu je pretila z vzhoda. Sprva je neuspešno poskušal vzpostaviti konfederacijo z Ukrajino in Baltskimi republikami, a ko se je Rdeča armada začela pripravljati na napad, so jo Poljaki poskusili presenetiti s preventivnim napadom v Ukrajini. Pilsudski je želel Rdečo armado potisniti proti vzhodu in pomagati pri oblikovanju neodvisne Ukrajine, ki bi zadržala prodor Rdečih. Načrt je bil sprva videti uspešen, saj se je bila Rdeča armada v maju 1920 prisiljena umakniti iz Kijeva.
A Rdeča armada se je zgolj umaknila proti vzhodu, izčrpani in apatični Ukrajinci pa se niso pridružili Poljakom. Poleti je Rdeča armada prešla v protinapad. General Tuhačevski je napadel iz Belorusije, Jegorov pa z juga. Na čelu Jegorove armade je bilo 16.000 Rdečih kozakov pod poveljstvom Semjona Budjonija in njegovega politkomisarja Stalina. Že julija je Tuhačevski prebil Poljsko obrambo in prodrl proti zahodu, pa tudi Budjonijevi kozaki so uspeli nasprotnika potisniti nazaj. Za razliko od nedavno končane 1. svetovne vojne so bili tokratni spopadi vse kaj drugega kot pozicijski boj. Obe strani sta na veliko uporabljali konjenico, oklepne vlake in vozila, pomembno vlogo pa je igralo tudi letalstvo, zlasti ameriški letalski prostovoljci, ki so priskočili na pomoč Poljakom.
V začetku avgusta je bilo pred Varšavo več sto tisoč vojakov Rdeče armade, Rdeči kozaki pa so se nevarno približali Lvovu. Sovjetsko napredovanje je spremljalo vsesplošno pobijanje, posiljevanje in uničevanje. Komunisti so se na osvojenih ozemljih nemudoma lotili odstranjevanja zemljiških posestnikov, duhovščine, vojnih ujetnikov in vseh, ki bi utegnili dišati po kapitalizmu.
Poljska je bila videti obsojena na propad in komunistični simpatizerji na zahodu so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, da bi preprečili vojaško in humanitarno pomoč, namenjeno Poljski. Francozi so Poljakom sicer poslali skupino vojaških svetovalcev, ki pa niso premogli nobenega učinkovitega nasveta. A vse še ni bilo izgubljeno. Tisoče Poljakov se je pridružilo prostovoljskim enotam. Skupine delavcev in ortodoksnih Judov so se lotile gradnje obrambnih nasipov okoli Varšave. Poljski in ameriški piloti so leteli dan in noč in neutrudno nadlegovali napredujoče Sovjete. Medtem pa je Pilsudski zasnoval drzen obrambni načrt. Del svojih sil je uporabil za upočasnitev Sovjetskega prodora, preostanek pa je poslal južno od mesta, kjer se je izkazalo, da je Tuhačevski povsem pozabil zaščititi bok svoje armade.
12. avgusta je Rdeča armada začela vsesplošni napad. Sovjeti so prebili prve obrambne linije in Poljaki so bili prisiljeni poslati v napad prostovoljske enote delavcev, kmetov, skavtov in žensk. Duhovniki, oboroženi samo s križi, so vodili srdite protinapade. Cele tri dni so Poljaki obupno zadrževali prodor Sovjetov. Mestece Radzym, 20 km južno od Varšave, je v obupnih bojih nož na nož kar petkrat zamenjalo svojega gospodarja.
16. avgusta, ko se je Rdeča armada približala Varšavi na zgolj nekaj kilometrov, pa je Pilsudski sprožil svojo past. Presenečenje je bilo popolno. Samo prvega dne so Poljaki napredovali več deset kilometrov in povsem odrezali čelo Sovjetskega napada od njegovega zaledja. Tuhačevski je šele po dveh dneh spoznal, kaj se dogaja, a njegova armada se je takrat že začela sesuvati. Nekatere enote so se preprosto predale, druge so pobegnile preko meje v Nemčijo, tretje so se razpršile na vse strani. Na jugu so Poljaki napadli Budjonijeve in Stalinove enote. Rdeče kozake so skoraj iztrebili in Stalin tega poraza Poljakom nikoli ni odpustil. Oktobra je bilo konec vseh upov na komunistično revolucijo v Evropi in Lenin je pristal na premirje.
Poljska zmaga je za dobrih dvajset let ustavila nadaljnji prodor komunizma in dokazala, da lahko svobodni ljudje z odločnostjo, vztrajnostjo, pogumom in obilo vere premagajo tudi veliko močnejšega nasprotnika.
R.