Hits: 0
Eden mojih prijateljev duhovnikov nenavadno veliko uporablja besedico “jaz”. Slovenska stilistika je do prekomernosti rabe te besede zadržana – in v tem primeru verjetno jezikoslovje vsaj do določene mere odseva ne samo ekonomiko govorice (ker je oseba dejanja znana že iz oblike glagola), pač pa tudi duhovni nagib- ni posebne potrebe, da vedno znova postavljam sebe v osredje. Sploh tja, kamor ne spadam. Ker verjetno tudi pri tem duhovniku ta jezikovna posebnost ne bi bila tako opazna, če se ne bi vezala na njegovo duhovno hromost – da pogosto ne zna videti preko sebe (in svojih užaljenosti).
Pavel in Barnaba bi imela verjetno precej manj komplikacij, če bi preprosto pustila ljudem, naj mislijo, da sta res Hermes in Zevs – potem pa bi sčasoma to zmešnjavo skušala “inkulturirati” ali kaj podobnega. Ampak onadva gresta takorekoč v boj, kako so stvari v resnici. Ne midva, ne jaz, Bog. Pa čeprav se po meni dogajajo velika dela – jasno mora biti, da so božja! Če zares verjamem, da so. Da znamo biti “prozorni” za Boga – in temu ponižno dajati svoj nežni, a nezgrešljivi odtenek.
Tiste dni so se pogani in Judje v Ikoniju s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi sramotili in kamnali Pavla in Barnaba. Ko sta to zvedela, sta pobegnila v likaonski mesti Listro in Derbe ter v okolico in sta tam oznanjala evangelij.
V Listri je bil neki mož, ki je bil v nogah brez moči, hrom od rojstva in ni nikdar hodil. Poslušal je Pavlov govor. Ko ga je ta pogledal in videl, da ima vero v ozdravljenje, je zaklical z močnim glasom: »Postavi se pokonci na noge!« In poskočil je ter hodil. Ko so množice videle, kaj je Pavel storil, so povzdignili glas in po likaonsko govorili: »Bogova v človeški podobi sta prišla k nam!« Barnaba so imenovali Zevsa, Pavla pa Hermesa, ker je ta govoril prvo besedo.
Duhovnik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati volov in prinesti vencev, in je hotel z množicami vred darovati. Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, skočila med množico in vpila: »Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva človeka, vam enaka. Oznanjava pa vam evangelij, da bi se od teh praznih reči spreobrnili k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih.
On je sicer v prejšnjih vekih dovolil, da so vsa ljudstva hodila svoja pota; vendar sebe ni pustil brez pričevanja, ko je skazoval dobrote, dajal z neba dež in rodovitne čase, vam dajal hrano in vam srca napolnjeval z veseljem.« S temi besedami sta množicam komaj ubranila, da jima niso darovali.
(Apd 14,5-18)
J.