Hits: 5
Besedilo: Evangelij po Luku 2,8–14
Draga cerkev, lepo pozdravljeni tudi z moje strani. Težko vam z besedami opišem, kako vesel sem, da sem danes lahko tukaj. Preteklih nekaj dni je bilo zame kar zahtevnih. Počutil sem se namreč malo slabo, dobil tudi malo vročine, tako da se je pojavila možnost, da sem dobil novi koronavirus. Moja pozornost je bila v trenutku usmerjena v to, da moram paziti, da se od mene kdo ne naleze. Moji simptomi so bili namreč zelo blagi in doma sem več ali manj lahko počel vse. Ampak vedel sem, da vsem ni tako lahko. Vprašanje je bilo tudi, kako bom posnel pridigo. Zame samega doma bi bil to kar velik izziv. Bogu hvala, da je bil izvid testa negativen in da se danes počutim popolnoma dobro in vam tako lahko podam tole pridigo. Moram pa povedati, da je zanimivo, kako me je Bog postavil v te okoliščine ravno v času, ko sem pisal tole sporočilo o temi, o kateri bomo danes govorili – veselju.
Adventni čas je čas, ko se pripravljamo na praznovanje Jezusovega rojstva. Prihod živega Boga na ta svet. V štirih adventnih nedeljah se spominjamo štirih stvari, ki nam jih Emanuel, Bog z nami, prinaša. To so upanje, mir, veselje in ljubezen. Danes, na tretjo adventno nedeljo, bomo govorili o veselju oziroma radosti, ki nam jo prinaša Emanuel, Bog z nami.
V Evangeliju po Luku, v drugem poglavju, od 8. do 14. vrstice lahko preberemo:
8 V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. 9 Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. 10 Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. 11 Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. 12 To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« 13 In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: 14 »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo! Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.
V Stari zavezi spremljamo zgodbo človeštva, ki se je uprlo Bogu. Z Adamom in Evo je na svet prišel greh. Ampak ne samo greh. Skupaj z grehom je prišla tudi obljuba, Božja obljuba, da bo z grehom opravil. Že v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige lahko beremo, kako bo zarod žene prežal na kačino glavo, ona pa na njegovo peto. Prva napoved Jezusovega prihoda. Abrahamu je Gospod obljubil, da bo iz njega naredil veliko ljudstvo. Po Mojzesu je Izraelcem obljubil preroka, ki ga bo dvignil iz njihove srede. Davidu je obljubil potomca, ki bo utrdil njegovo kraljestvo. Stara zaveza je prežeta z obljubami o prihodu odrešenika, ki bo izraelsko ljudstvo rešil suženjstva. In z Jezusovim rojstvom se je ta obljuba izpolnila.
V Davidovem mestu se je rodilo malo dete, nebogljeno, ki pa je v resnici mogočni Božji Sin, ki je prišel na svet zato, da bi odrastel, oznanjal Božje kraljestvo, naposled pa bil križan, vzel nase vso težo tega greha namesto nas in za ta greh prevzel tudi kazen – smrt. In zakaj? Zato, da bi bili mi osvobojeni greha, da bi lahko ponovno imeli odnos z našim nebeškim Očetom in da bi naposled lahko z njim za vedno živeli v večnosti.
Veselje, ki nam ga prinaša Emanuel, je veselje nad dejstvom, da je Bog naš Oče, ki nas neizmerno ljubi in ki je daroval svojega sina, zato da bi mi lahko imeli večno življenje.
Če verjamemo v vse to, kar sem sedaj povedal, v to, da je Božja ljubezen končno premagala smrt in da imamo zaradi Jezusa večno življenje, je verjetno edino, kar lahko naredimo, to, da smo zaradi tega kar naprej neizmerno veseli. Pa smo res?
Seveda nismo. Naše razpoloženje niha, pogosto med veseljem in žalostjo, glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Razveseljujejo nas družina, prijatelji, dogodki in stvari, ki jih dobimo. Vse te stvari nas hkrati lahko tudi žalostijo. Čustva so zelo zakomplicirana stvar, s katero se verjetno srečujemo ves čas in včasih se je zaradi okoliščin, v katerih se znajdemo, zelo težko pripraviti do tega, da smo veseli.
In če pogledamo zgodbo Svetega pisma, ki je v svojem bistvu zgodba o odrešenju, lahko vidimo, da je zelo daleč od tega, da bi bila vedno vesela. Že samo v prvi polovici Prve Mojzesove knjige lahko najdemo prevaro, laži, ljubosumje in celo umore. Skupaj z vsem tem pa veliko, veliko žalosti.
Zato moramo verjetno na to Emanuelovo veselje pogledati na malo drugačen način. Emanuelovo veselje ni veselje, ki bi bilo povezano z dobrimi oziroma veselimi okoliščinami, ampak gre za odnos, ki ga imamo zato, ker zaupamo v Božjo ljubezen in Božjo obljubo.
V Svetem pismu ravno zato lahko vidimo mnoge primere tega, kako je Bog ljudem v težkih okoliščinah znova in znova izkazoval ljubezen in znova in znova potrjeval obljubo, ki jim jo je dal. Izraelci so bili sužnji v Egiptu, Bog pa jim je pripeljal Mojzesa, ki jih je izpeljal iz tega suženjstva. Ko se je to zgodilo, so Izraelci peli pesem Gospodu, ker je to naredil, in to kljub temu, da so bili v puščavi, sredi ničesar. V Psalmu 105 lahko beremo, da je Bog »odpeljal svoje ljudstvo v veselju, v vriskanju svoje izvoljence«. Skozi celo Staro zavezo lahko nato vidimo, kako so ljudje kar naprej zanemarjali Boga, šli k drugim bogovom, on pa jih je vedno znova reševal, jim dajal še eno priložnost in jih vodil naproti k obljubi o odrešeniku, ki jim jo je dal.
In že v Stari zavezi je Bog na različne načine ljudem govoril prav o tem veselju, recimo po preroku Izaiju, ki pravi v 61. poglavju:
10 Silno se veselim v GOSPODU, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti, kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom. 11 Saj kakor zemlja poraja svojo rast in kakor vrt poganja svoje seme, tako bo Gospod BOG dal poganjati pravičnost in hvalo pred vsemi narodi.
Mogoče se spomnite, da Izaijevo življenje ni bilo ravno najbolj rožnato. Živel je v času zadnjih izdihljajev Jeruzalema pred izgonom, ko je bil Jeruzalem stalno v nevarnosti pred zunanjimi sovražniki. Ampak Izaija je poznal Božjo obljubo in Božjo ljubezen in se je tudi v težkih okoliščinah lahko veselil v Gospodu.
V Novi zavezi pa se zdi, da nam Bog celo naroča oziroma zapoveduje, naj se veselimo. Prevodi v angleščini so sicer malo bolj mili in pogosto piše »izberite veselje«, v slovenskem prevodu pa se dejansko sliši kot zapoved: »Veselite se.«
Tako recimo Jezus sam reče v Evangeliju po Mateju, v 11. poglavju: 11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. 12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.
Jezus verjetno ni mislil, da se morajo učenci na ves glas smejati in v preganjanju ter zasramovanju korakati z nasmehom na obrazu. Navsezadnje je misel na to, da so vsi ti ljudje, ki zasramujejo in ki preganjajo, izgubljeni in nimajo večnega življenja, zelo žalostno dejstvo. Emanuelovo veselje pa se lahko v teh trenutkih pokaže v tem, da vedo, da hodijo po pravi poti, in da vedo, da imajo kljub težkim okoliščinam, v katerih so, Božjo ljubezen in Božjo obljubo za večno življenje.
V Pismu Filipljanom Pavel naroča: 4 Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. 5 Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. 6 Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. 7 In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.
Nikjer ni omenjeno, naj ne bomo žalostni, potrti, naj ne jokamo in vse ostale stvari, ki jih imamo ljudje za nasprotje veselja. Ne. V joku, v jezi, v žalosti se lahko veselimo v Gospodu.
Navsezadnje vemo, da je bil Jezus, Božji Sin, popoln in brez greha, in če kdo, potem je imel on vedno Emanuelovo veselje. On vendar je Emanuel. Pa se spomnite, kako je v jezi prevračal mize trgovcev v templju svojega očeta? Kako je iz nejevolje posušil smokvino drevo, kako je jokal ob Lazarjevi smrti?
Emanuelovo veselje, veselje Božjega ljudstva ni odvisno od naših okoliščin, težkih ali lahkih, žalostnih ali srečnih, v katerih smo v sedanjosti. Emanuelovo veselje določa naša prihodnost in to, kar nas v njej čaka. Ljubezen in izpolnitev obljube. Odrešenje in večno življenje.
In kaj sedaj?
Nahajamo se v času, ki je prepreden z veseljem in žalostjo tega sveta. Na eni strani nam decembrsko razpoloženje, lučke, glasba, smrečica prinašajo veselje in možnost, da se vsaj malo odklopimo od okoliščin, v katerih živimo. Dva izmed mojih najljubših dni v decembru sta bila sobota pred prvo adventno nedeljo, ko sem videl svojo družino, in pa sama adventna nedelja, ko sem doma postavil božično jelko in prižgal prvo svečko na adventnem venčku. Na drugi strani so verjetno letos stiske, kot so osamljenost, finančna negotovost in pomanjkanje upanja, zaradi okoliščin, ki jih prinaša novi koronavirus, še večje. Mene recimo vsak dan, ko vidim število novoobolelih, prevzame razočaranje, ker iskreno ohranjam upanje, da bo jutri številka nižja.
Mislim, da je prav, da smo bolje razpoloženi zaradi decembrskega duha. In mislim, da je tudi prav, da smo zaskrbljeni zaradi tega, ker številke novookuženih ne padajo. Mislim, da je prav, da plešemo ob božičnem drevescu in poslušanju božične glasbe, in mislim, da je prav, da nas žalosti, ker vsak dan nekaj deset ljudi umre zaradi posledic okužbe z novim koronavirusom.
Kralj David nam v psalmih postavlja enkraten zgled tega, kako lahko pred Boga pridemo s kakršnimi koli čustvi, ki jih v danem trenutku nosimo v srcu. Ampak ta čustva bodo minila. December bo minil in tam nekje v drugem ali tretjem tednu januarja bomo tudi najbolj vztrajni izmed nas morali pospraviti božično dekoracijo. Koronavirus bo minil in kmalu bomo lahko zaskrbljenost in žalost zaradi te bolezni postavili na stranski tir. In namesto decembra bodo prišli drugi ljudje in druge stvari, ki nam bodo pričarali nasmeh na obraz. In namesto koronavirusa bodo prišle druge stiske in težave, zaradi katerih bomo zaskrbljeni in žalostni.
Veselje tega sveta je minljivo in odvisno od okoliščin, v katerih se nahajamo. Emanuelovo veselje pa traja na veke, ker na veke traja njegova dobrota. Ker na veke traja njegovo usmiljenje. Ker na veke traja njegova ljubezen. In ker na veke traja njegova obljuba.
Emanuelovo veselje traja na veke in vsakič znova lahko v zavedanju, da so naše okoliščine samo vmesna postaja, izberemo to veselje nad dejstvom, da vemo, kaj nas čaka na končni postaji – novi Jeruzalem, gostija pri našem Gospodu, večno življenje zaradi njega, ki je prišel, da bi nas odrešil.
______________________________________________________________________________
Draga cerkev, oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudstvo. Pred dva tisoč leti se nam je v Davidovem mestu rodil odrešenik, ki je Kristus Gospod. Z njegovim prihodom je Bog pokazal, da je zvest, da izpolnjuje svoje obljube, o katerih lahko beremo v celotni Stari zavezi, in po njem nam je Bog podaril večno življenje, vsem, ki verujemo v njegovo ime.
Zato vas spodbujam, kot je apostol Pavel spodbujal Tesaloničane: Zmeraj se veselimo! Ne glede na to, ali smo žalostni ali veseli, izberimo Emanuelovo veselje, ker vemo in zaupamo v Božjo ljubezen in obljubo in ker vemo, kaj je naš končni cilj.
Grega Vauhnik