Views: 268
»Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Evangelij po Mateju 10,26–33)
Komu so namenjene besede: »Ne bojte se!«? Odlomek pred tem govori, kako Jezus izbere dvanajst učencev in jih pošlje oznanjat Božje kraljestvo. Napoveduje jim preganjanje zaradi njegovega imena. On pa jih spodbuja, naj vztrajajo.
Ne vem, če se nam je danes treba koga bati. Torej ta odlomek danes ne velja? Ali velja le za čase diktatur? Zunanje preganjanje se skozi čas spreminja, ostaja pa tisto, na katero je Jezus še bolj pozoren. To je preganjanje znotraj lastnega kroga. Jezusa namreč obsodijo Judje, shodnica, ne Rimljani. To preganjanje bo vedno prisotno, če bomo zvesti le svojemu Učitelju.
Poglejmo si primer Janeza Krstnika. Vemo, da je on umrl za Učitelja in Odrešenika, pa ne zaradi zunanjega preganjanja, ampak zaradi doslednosti oznanjevanja – Herodu je povedal, da nima pravice zase vzeti žene svojega brata. Preganjanje je torej vezano na karakter oziroma značajnost kristjana. Če smo medli, brezizrazni, ugajamo in delimo sladke besede vse okrog, potem ne potrebujemo spodbude: Ne bojte se! No, razen če nas pri sladkih besedah kdo opomni, da smo hinavci – takšen opomin nas lahko prestraši. Sicer pa je strah pri leporečenju odveč.
Budnemu kristjanu pa bi lahko po vzoru Janeza Krstnika pripisali tri lastnosti. Tako zna biti duhovno buden kristjan najprej strasten, potem zna razločevati in nato naznaniti zlo. Za to pa najbrž vsi in v vsakem času potrebujemo pogum.
Tri lastnosti
Poglejmo te tri lastnosti in se preiščimo, ali smo takšni in ali ob tem zaupamo, da nas bo Bog podpiral, tudi ko nas bodo drugi obsojali.
Kristjan zna biti strasten – Janez Krstnik je strasten oznanjevalec, ki je kakor glas vpijočega v puščavi. Nor je od želje, da bi ga slišali in da bi koga spodbudil na pot spreobrnjenja. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.
Strastnost se kaže v iskanju polnega življenja. Strastnega pričevalca vodi le Božja beseda, ki je resnica in življenje samo. Ne ozira se ne na videz, ne nujno na mehkobo besed, kakor tudi ne na odziv. Življenje oznanja takšno, kakršnega prepoznava pri Bogu. Strast je tista vnema, ki ga vodi k Bogu in k ljudem.
Kristjan zna razločevati – Janez Krstnik je znal razločevati! Kljub temu, da se zdi, da so vsi zvesti Božji besedi, da sledijo Božji postavi, Janez pravi: »Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« Kot bi hotel reči, da je tu nekaj hudo narobe. Če ni sadu, mi ne govorite: »Abrahamovi potomci smo.« Sad govori o rodovitnosti!
Razločevanje se kaže v tem, da prepoznavamo rodovitnost ali pa jalovost. Tisto, kar je bilo še včeraj dobro, je danes lahko nerodovitno. Bog hoče, da smo rodovitni, zato nas vabi v razločevanje.
Kristjan zna naznaniti zlo – Janez Krstnik ni izbiral besed, ko je naznanjal zlo. Bil je glasen in jasen: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja!« Herodu je govoril, da mu ni dovoljeno imeti žene svojega brata, očital mu je vse hudo, kar je storil. Vse pa je rotil k spreobrnjenju.
Strastnost vodi v razločevanje, razločevanje pa žene v pričevanje, ki ne izbira vedno nujno lepih besed. Prepričan sem, da so nam danes še kako potrebne te kreposti. Preveč pogosto izbiramo besede, veliko govorimo, a premalo povemo.
Bodimo torej prave Jezusove priče, strastni, s sposobnostjo razločevanja in jasno besedo o dobrem in zlu. Pri tem pa ne izgubimo poguma. Jezus nas bodri: »Ne bojte se!« Prav tako pa nam je dal jasno zagotovilo: »… In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Evangelij po Mateju 28,20b)
Z.M.