Hits: 19
»Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: ›Gospod, radi bi videli Jezusa.‹ Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: ›Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.‹ ›Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!‹ Tedaj je prišel glas iz nebes: ›Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.‹ Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: ›Zagrmelo je.‹ Drugi pa so govorili: ›Angel mu je govoril.‹ Jezus je odgovoril in rekel: ›Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.‹« (Evangelij po Janezu 12,20–33)
Nekaj Grkov bi rado videlo Jezusa. Zakaj Jezus v odgovoru začne z zapletenimi besedami o pšeničnem zrnu, ki mora umreti?
Odlomek najdemo v Evangeliju po Janezu za poročilom o slovesnem vhodu v Jeruzalem oz. pred Jezusovo zadnjo večerjo in trpljenjem. Grki so verjetno slišali o Jezusovih čudežih, opazili množico, ki ga je hotela postaviti za kralja in je bila navdušena nad njim. V tej evforiji bi radi videli tega čarodeja, to izredno osebnost. Jezus se zaveda minljivosti takšnega navdušenja, še posebej zaradi bližine svoje smrti. Zato, ker ima rad človeka, želi Grke obvarovati pred hudim razočaranjem. Od zunanje moči obrne pozornost na bistvo. Opozori jih, da njegovi čudeži in njegova trenutna slava niso pomembni. Pomembno je tisto, kar je skrito. Kakor pri zrnu ni vprašanje videza, kaj bo zraslo, ampak vsebine. Fižolovo zrno je zelo veliko, pa iz njega ne zraste drevo. Gorčično zrno je izredno drobno, pa vendar iz njega zraste drevo. Bistvo je očem prikrito.
Jezus nas s priliko o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da rodi sad, opozarja, naj se ne obešamo na to, kar vidimo, ampak naj se oziramo v globino. Njegovo delovanje ni pomembno zaradi čudežev, ampak zaradi ljubezni. Pa smo spet pri podobnem povabilu kot pri povabilu, da naj se oziramo na križ kot znamenje ljubezni, sedaj moramo zreti smrt, izničenje, trohnenje, da bi videli bistvo življenja. Bistvo življenja ni v bohotni poletni rasti, ampak v neverjetni pomladanski moči skritih semen in korenin.
Kaj to pomeni zame in zate? Vsi smo nagnjeni k temu, da bi ostajali na površju. Radi imamo vidne rezultate, uspehe, moč in lepoto. Pravo življenje pa se skriva v globini, v darovanju in umiranju. Prav je, da se v času, ko se mnogi posvečajo postu in molitvi, vprašamo, kdo smo, če nam je vzeto vse, kar zmoremo, kar znamo, kar smo na zunaj. Kdo smo, če obležimo na postelji popolnoma hromi? Da, tam ostaja živo samo naše bistvo. Pogled! Ali bo ta pogled še odražal ljubezen in veselje? Srce! Ali bo ostalo mirno, v potrpežljivem čakanju na srečanje z njim, ki nas je povabil v življenje?
Vse mora umreti, pravi Jezus. Strohneti, da pripravi prostor darovanju. Dokler grabim zase, se obešam na svoje sposobnosti, le sebi pojem slavo. Umreti, da bi dal prostor ljubezni, da bi dal prostor bližnjemu, da bi rodil sad, vreden Božje ljubezni. Težka naloga. A le če jo bom hotel izpolniti, bom lahko pozdravljal resničnega Kralja. Naj umrem sebi, Gospod!
Včasih ljudje pomešajo umiranje sebi s sovraštvom do sebe, z zatiranjem, nasprotjem med telesom in dušo ter duhom, opravičenjem po delih, mazohizmom in nenazadnje s čustveno ali duševno odvisnostjo od drugega. Pojem umiranja sebi je v zgodovini označeval borbo proti negativnemu. Vendar je umiranje sebi osnovna krščanska vrednota. Evangelij po Luku nam namreč nakaže pogoje, da bi človek mogel postati Jezusov učenec. »Kdor koli hoče biti moj učenec, ne sme biti navezan na svoje starše, ženo, otroke, brate, sestre in celo na svoje življenje ne. Če nisi pripravljen nositi križa in hoditi za menoj, ne moreš biti moj učenec« (primerjaj Evangelij po Luku 14,26–27). Apostoli so morali umreti svojim starim miselnim, vedenjskim in delovnim vzorcem, da so hodili za Jezusom, ki jih je povabil k novemu načinu gledanja nase in v novo poslanstvo. Brez umiranja sebi bi ne mogli biti svobodni in postati zdravitelji in oznanjevalci vesele novice.
Lahko se celo zgodi, da morajo tisti, ki hodijo za Jezusom, zapustiti vrednote svojih staršev, ljubljenih ljudi, delodajalcev ali kulture. Delati za mir pomeni umreti nasilnim odgovorom na konflikte. Pravično delovanje zahteva včasih nasprotovanje trdno zakoreninjenim stališčem družbene večine. Skratka, kristjani se morajo okleniti umiranja sebi, da bi ljubili in živeli polno življenje kakor Jezus.
Umiranje sebi pa mora biti zavestna in svobodna izbira. Z Božjo milostjo so bili ljudje voljni delati velike žrtve, ki jih zahteva ljubezen. Z Božjo pomočjo so se mogli odpovedati – ali umreti – vsemu, kar ni bil Kristus, tako da so mogli obleči Jezusa Kristusa. Poglobljeno razmislimo o naslednjih vrsticah: »Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus. Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.« (Pismo Kološanom 3,9–15)
Vprašajmo se: Koliko mi je ljubezen do bližnjega pomagala, da grem iz sebe in svojega udobnega okolja ter spremenim svoje navade? Ali pričakujem, da bom skoraj vedno obvladal vsak položaj? Kaj mi Bog sporoča, ko ne gre po mojih načrtih in se moram prilagajati nepričakovanemu? Iskreno se pogovarjajmo z Bogom o svojih odgovorih glede na nepričakovano ali na potrebo, da bi v svojem življenju vse nadzorovali.
Molitev:
Očka, Aba, moj Bog, pomagaj mi, da ne bom navezan na stvari, ki jih imam; da se odpovem stvarem, ki me zasužnjujejo in mi preprečujejo izpolnjevati tvojo voljo. Naj umiram vsemu, kar me ločuje od tebe in od služenja bližnjim. O moj Gospod, ti veš, kakšno škodo bi si povzročal zaradi pretiranih navezanosti, želja in hrepenenj. V svoji dobroti me reši teh neurejenih in nespametnih navezanosti in želja. Gospod, ti si izvir vsega življenja, ti si izvir, ki mi daje življenje, rast, bivanje. V meni si navzoč po svojem Duhu. In na tej ravni mojega bitja sem nekoliko podoben tebi, saj si ustvaril človeka po svoji podobi. Gospod, prihajam k tebi, spremeni tudi mojo žalost in utrujenost v slavljenje in zahvaljevanje. Povečaj v meni vero, da me bo ozdravljala tvoja duhovna navzočnost. Gospod, prosim te, da v povezanosti s teboj premagujem vsako oviro, ki me hoče ločiti od tvoje ljubezni do mene. Hočem te ljubiti in ti popolnoma pripadati. Naj kraljestvo tvojega miru, slave in ljubezni zavlada v srcu vsakega človeka. To te prosim iz vsega srca, po preliti krvi, ki jo je tvoj Sin prelil na zemlji. Hvala, Gospod, ker uslišuješ mojo molitev. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.