Hits: 63
V vernih družinah je eno od dokaj zanesljivih znamenj, kdaj je nastopila pri otrokih puberteta, ko se začnejo upirati (doslej samoumevnemu) dejstvu, da se gre ob nedeljah k bogoslužju. Sam zadevo poznam bolj iz katoliških krogov, a verjetno drugje ni bistveno drugače. Če je dogajanje v cerkvi mladim bližje, je to manj zaostreno ali se pojavi kasneje, a pravzaprav se vsak Jezusov učenec vedno znova srečuje z vprašanjem, ali je nedeljsko bogoslužje naša obveznost oziroma dolžnost.
In kako v tem smislu ravnati.
V spovednici sem velikokrat ponovil stavek, da je nedeljska maša del našega “duhovnega dihanja”, da z njenim obiskom naša vera raste – ali pa brez nje pada. Pa če je dolgočasna ali zanimiva, slabo ali dobro pripravljena, doživeta ali preždeta. Koliko je to res; in kdaj je res?
Če želimo razmišljati naprej, moramo za kratek čas zapustiti ozko področje verskega in si pogledati vzdušje svojega časa nasploh. Vzdušje, ki ni preveč naklonjeno disciplini. V angleščini “to discipline your kids” skoraj dobesedno pomeni, da jih kaznuješ ali celo tepeš. Bistveno bolj od discipine se nam zdi pomembna motivacija, in to prakticiramo na mnogih področjih. Smo dokaj prepričani, da če je nekaj dobro za nas in nekam vodi, nas bo napolnjevalo z lepimi občutki in dramatičnimi razpoloženji – kot smo se naučili iz filmov, knjig in nadaljevank. Nekaj bomo začutili – in če nič ne začutimo, in nam je nekaj naporno ali celo odvratno, nam je to hitro znamenje, da smo na napačni poti; ustavimo se in začnemo gledati, kje nas čaka vznemirjenje, zadovoljstvo, udobje …
A če smo realni, to za večino od nas velja samo na nekaterih področjih – redkokdo si verjetno lahko privošči, da bi tako lahko funkcioniral glede službe ali pa skrbi za otroke, pa tudi glede osebne higiene … Tega pač ne počnemo samo takrat, ko nam paše. Za zadeve, ki smo jih nekako uvrstili na seznam neobhodnega v življenju, smo vajeni vedno znova stisniti zobe in potrpeti – potem pa pridejo zadeve, ki jih v življenju dojemamo kot “dodatek”, kot nadgradnjo, in pri njih se nam zdi samoumevno, da jih bomo stsinili v svoj prenatlačeni urnik samo, če nam bodo dovolj “sladke”, če bomo od njih dovolj “imeli”, “odnesli”. Drugače se nam zdi, da smo že od neobhodnega v življenju čisto preveč izmučeni, da bi vanj tlačili še nove stvari. Vsakdanja naglica, v kateri je toliko vsega nujnega, neobhodnega in obveznega nam pušča silno malo časa za tiste stvari, ki bi jih še počeli zraven, in zato hočemo, da nas zares osrečujejo, zares napolnijo in nam dramatično spremenijo življenje. S tega stališča se nam zdi zelo ustrezno, da vsaj nekaj tega časa prebijemo v “sproščenosti”, kar rado pomeni pred takimi ali drugačnimi ekrani – ki nam veselo servirajo takojšnje zadovoljstvo, umirjenost in zabavo brez posebnega truda.
Tak je pogled današnjega časa in tega sveta. Če se poglobimo vanj, vidimo, da je zasnovan na korenitem brezboštvu. Na takorekoč obsedenosti s srečo in uživanjem – počnem tisto in toliko, da mi je v življenju čim lepše in to čim dlje; v interesu užitka in osrečenosti stisnem zobe tudi tistih par uric službe … ali eno urico maše v interesu osrečenosti z nebesi, ki so mi obljubljena. A če pogledam realno svoje življenje, po urah, opazim, da večino časa preživim v takem “stiskanju zob”, nestrpnem čakanju, da bo že konec takega ali drugačnega napora in bom lahko – končno – v miru užival. Se oddahnil. Spočil. In se mi za to ne bo treba še dodatno truditi. Imenitno je samo pritisniti na gumb daljinca in že biti preplavljen s tako ali drugačno sladkobo. In tega nam naša civilizacija omogoča v preobilju! Preobilju, da se ti zvrti.
Ampak človek ni narejen za tako življenje, to je življenje zasvojenosti, in v zasvojenost vodi. Kaj je sreča, srečnost (če morda zanemarimo kakšne globlje, bolj duhovne vidike): je stanje kemikalij v naših možganih. Stanje, za katerega smo sprogramirani (oz. ustvarjeni), da ga dosežemo, če se v življenju trudimo v pravi smeri. A če gre le za to, zakaj ne bi malo pogoljufali, naredili bližnjice in si pomagali s kakšno kemijo ali kaj podobnega? Če nam je res samo do občutka srečnosti, je mar življenje narkomana res tako tragično? In ravno ta težki primer nam pokaže, kako iskanje sreče človeka vodi samo v propad. Zame eden najbolj prelomnih citatov so besede Boba Dylana, ko so ga vprašali, če je (zdaj, ko je slaven) srečen; odgovoril jim je, da je sreča japijska beseda in da naj ga raje vprašajo, če je blagoslovljen (blessed).
In v tem se za Jezusovega učenca korenito prelomi sodobni (panični) tek za srečo. Blagoslovljen. Poklican. V osebnem odnosu z Bogom. Kot Abraham, Mojzes, Jeremija … Morda ne tako prelomno, dramatično, vsem na očeh kot oni (to herojstvo je spet ena od praznosti današnjega časa), a v svoji zgodbi do konca. V tem smislu postane sreča, srečnost precej manj pomembna – in vsekakor ni več cilj. Je okoliščina moje hoje za Jezusom, ki mi (včasih) lahko nekaj pove. Včasih me moja (ne)srečnost opozarja, da grem narobe (ker je v povezavi s tem, kar sem sam v sebi); drugič mi potrjuje, da grem prav (ker je sreča / nesreča še vedno popolnoma od tega sveta). Sam Jezus se glede tega nikakor ne spreneveda, govori o ozki poti. Poti, ki morda ni lahka – je pa prava.
In kaj ima vse to zveze z nedeljskim bogoslužjem? Ima, ker je nekaj bolj škodljivo kot ne hoditi ob nedeljah k bogoslužju: in to je, da hodim tja “stiskat zobe”; čakat, da bo konec; opravit svojo dolžnost; se takorekoč odkupit Bogu, da si bom prislužil nebesa. Jezus nas ni povabil v kamnolom, pač pa na svojo gostijo, ohcet, kajne? Drža, da je nedeljsko bogoslužje moja obveza me zanesljivo proda hudiču, ker mi Boga naredi za nasprotnika, za biriča in sitneža. Kot je bila skušnjava že v raju: Bog te omejuje … S tem si zaprem srce za milost bogoslužja.
Nezrela reakcija mnogih je potem, da pač začnejo z mukotrpnim iskanjem bogoslužja, kjer pa jim ne bo treba “stiskati zob”, ne potrpežljivo čakati konca. Iskanjem bogoslužja, ki bo po “njihovem okusu”. Kjer jim bo lepo – kjer bodo srečni. Pa smo spet pri “trgovini” tega sveta …
Kaj je druga možnost? Utemeljena na milosti – ne torej na iskanju tistega, kar ugaja moji posvetni naravi, pač pa kar je zdravilno za mojo dušo in ve vodi do večnosti? Je v tem, da v bogoslužju ne “potrpim”, pač pa svoje srce izpostavim vsemu neugodju, ki mi ga prinaša; v zaupanju, da po ugodju in neugodju, po užitku in neužitku, če to delamo v njegov spomin, hodimo za Jezusom. Smo njegovi učenci. Frančišek Asiški je ob svojem srečanju z gobavcem zapisal, da se mu je to, kar se mu je prej zdelo ogabno in zavržno, spremenilo v sladkost. V tem je moč milosti, in če kje, deluje v bogoslužju.
Kaj je potem lahko sploh razlog, da ne bi hodil kar k nekemu bogoslužju, ki je morda najbližje ali najkrajše? Jezus naroča “to delajte” – naroča skupnosti. Ključno vprašanje je, ali skupnost, ki se je zbrala k Jezusovemu spominu, nosi v sebi resnični namen (skupaj) hoditi za Jezusom – ali pa le odigrava neko izročilo, odplačuje neko dolžnost. Če je tega namena v mojih bratih in sestrah premalo, in celo trdovratno zavračajo kaj več kot zgolj trgovanje z Bogom – potem je za moje duhovno zdravje morda vseeno bolje, da iščem drugje. Pravim, iščem drugje, ne pa sem brez.
Jernej Kurinčič