Hits: 43
»Pride torej Jezus ven, noseč trnjevo krono in škrlatni plašč. In Pilat jim reče: Glejte, človek!« (Evangelij po Janezu 19,5)
Živimo v času znanstvenega in tehničnega napredka, v času eksperimenta in prognoz, a še vedno nimamo popolnega odgovora na vprašanje, kdo pravzaprav človek je in zakaj živi?
Da bi razčlovečeni in apatični človek postmoderne in sekularizirane družbe izvedel odgovor, mora za to vprašati pravega človeka – Jezusa. Bog, ki se je v Jezusu učlovečil, ni postal sistem, ideologija, ideja, program, niti religija, ampak je postal človek s srcem. Zato moramo tudi mi delovati, kot je deloval Bog: najprej postati človek in šele nato kristjan. Ker ni večjega zločina, kot je zločin zoper človeka.
Bog je povsod, kjer je človek. Ker pa smo Boga izgnali z naših ulic, iz domov, parlamentov, ustanov in družbe, smo izgubili tudi človeka. Zato bolj ko govorimo o miru, manj ga je. Bolj ko govorimo o svobodi in demokraciji, več je anarhije in terorizma. Bolj ko govorimo o ekološki kulturi, bolj radioaktivni smo.
Odkar se je zgodil Betlehem, ne pa Auschwitz, sibirska taborišča in Hirošima, bi morali vedeti, da je Bog postal človek zato, da bi mi vedeli, kakšen je pravi človek. Kajti Jezus je človeški original, naš izvorni lik, ki nas poziva k obnovi Božje podobe v nas. Kajti kdor se pregreši zoper človeka, se pregreši zoper samega Boga. Zato obrnimo drug k drugemu obraz, ne pa hrbta. Kajti Bog se je spustil na našo višino, da bi nam lahko vsem pogledal v oči in nam rekel, da nas ima rad. Obdaril nas je s samim sabo. Tudi mi obdarimo človeka s človekom, kajti kdor sreča človeka, vedno sreča Boga. Bližnji je tako najkrajša pot do Boga. Morala krščanstva je torej – biti človek.
Kristus je tako teologijo postavil z neba na zemljo, med ljudi in za ljudi. Od takrat najdemo Boga na smetiščih velemest, kjer brezdomci iščejo hrano. Najdemo ga v koncentracijskih taboriščih, pa na vislicah in v plinskih celicah. Najdemo ga na posteljah umirajočih, sredi trpečih, osamljenih in obupanih … Bog je med ljudmi, ker ima človeško srce. Vsakogar objame, vsakogar sprejme, kajti Kristus je prvi in pravi človek. Je najboljši tolmač Boga. Je vidna slika nevidnega Boga. »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on ga je oznanil.« (Evangelij po Janezu 1,18)
Učlovečeni Bog je trpeči Bog, kajti ne obstaja nič bolj človeškega, kot je ravno trpljenje. Ljudi nič tako ne povezuje, ne zbližuje in ne združuje kot ravno trpljenje. Trpljenje res nima razumske razlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami predvsem v trpljenju in celo v smrti, kajti pravi ljubezni pristaja trpljenje. Samo tak Bog je lahko verodostojen. Zato Boga ne smemo iskati v oblakih, iznad sveta, ampak tu, v stiskah konkretnega življenja. Nekdo se je dobro izrazil, ko je rekel: »Pazi se človeka, čigar Bog je v nebesih!«
Bog je tam, kjer je človek. Greh je vse, kar je proti človeku. Ne smemo trditi, da ljubimo Boga, če ne ljubimo sočloveka. Zato naj se obrne sever k jugu in vzhod k zahodu, ne v konkurenci, ampak v solidarnosti. Zato naj se obrne religija k religiji, ne v prekrščevanju in terorizmu, ampak v spoštovanju in spravi. Bog je že storil tisto, česar si človek ne bi upal niti pomisliti. Vstopil je v našo človeško družino, da bi nas opogumil za ljubezen in mir. Kdaj pa bo vsaj malo več miru v svetu? Nekdo je rekel: »Začni pri sebi. Začni s tem, da ne loputaš več tako glasno z vrati!«
Če bi mi načrtovali Božji prihod med nas, bi bil povsem drugačen. Sprašujem se, zakaj ni prišel med nas kot osvajalec, politik, diplomat, umetnik, filozof, učenjak, znanstvenik, ekonomist, revolucionar? Zakaj je prišel kot običajen človek? Očitno ni hotel planeta Zemlja spremeniti v kasarno, taborišče, režim, parlament, ambasado, teater, cerkveno institucijo, laboratorij, podjetje, banko … Kajti pred vsem tem mora biti vsakdo najprej človek. Pa ne človek, ki je predmet statistike, manipulacije, eksploatacije, ekonomije, politične demagogije, verske ideologije …, ampak človek, ki je edinstven in neponovljiv, sprejet in ljubljen. Kajti prava Božja slika je moj bližnji. Vsak sistem brez človeka postane posel, zaslužek, struktura, ideologija, sistem, manipulacija, demagogija, religija …
Bog sam je mera človeka, zato je vsak človek vreden spoštovanja in dostojanstva, ne glede na spol, narodnost, veroizpoved, socialni status, izobrazbo, grešnost, kajti največji grešnik je tisti, ki ne prizna, da je grešnik in da potrebuje odkupitev od grehov.
»In to je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in ga vam oznanjamo: da je Bog luč, in teme v njem ni nobene. Ako pravimo, da imamo deleštvo z njim, pa živimo v temi, lažemo in ne delamo resnice; če pa živimo v luči, kakor je on v luči, imamo deleštvo med seboj, in kri Jezusa Kristusa, Sina njegovega, nas očiščuje slehernega greha. Ako pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas. Če pripoznavamo grehe svoje, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice. Ako pravimo, da nismo grešili, ga delamo za lažnika, in besede njegove ni v nas.« (Prvo Janezovo pismo 1,5–10)
Jezus je slika presežnega Boga. Gre za božansko revolucijo, da za vedno umrejo vse fantazije in zamisli o božanstvih, ki se dvigujejo nad človeka. Da umrejo vsi strahovi pred bogovi. Da umrejo vsi človeški ponaredki bogov. Kajti če v srcu ni Boga, je srce največja tovarna malikov.
Zakaj se je Bog odločil za tak prihod med nas? Samo en odgovor je: Ljubezen počne takšne stvari! Kajti nismo ustvarjeni predvsem zato, da bi mi ljubili Boga, ampak da on ljubi nas. Najtežje pa je verovati v Božjo ljubezen, zato se človek pogosto zateka k pravilom.
Človek mora biti res nekaj velikega, če se je ravno zaradi človeka Bog spustil na zemljo, da postane naš brat, da nam pokaže Božjo sliko v nas. Kaj pa mi, ali nismo v nevarnosti, ko Božjo sliko vračamo Bogu nazaj?
Kdor se ne sreča s sočlovekom, se ne more srečati niti z Bogom. Zato podajmo drug drugemu roko in Bog bo spet med nami.
Molitev:
O Bog, Aba, Oče, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode. Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo; zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje, moje ustnice te smejo slaviti. Tako te bom slavil v svojem življenju, v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke. Kakor z maščobo in oljem se bo nasičevala moja duša, z vriskajočimi ustnicami bodo hvalila moja usta, ko se te bom spominjal na svojem ležišču, v nočnih stražah premišljeval o tebi; zakaj bil si mi pomoč, v senci tvojih peruti vriskam. Moja duša se te je oklepala, podpirala me je tvoja desnica. Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj: Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši Gospodovi na večne čase. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.