Views: 117
Ste že slišali za Svetlano Alilujevo? Nikar si preveč ne očitajte. Malokdo ve zanjo, pa čeprav je leta 1967 povzročila pravo svetovno dramo s svojim begom v ZDA.
Pa če vam zaupam, da je bilo njeno pravo ime Svetlana Josifovna Džugašvili? Se morda malce svetlika? Njen oče je bil nihče drug kot Josif Visarionovič Džugašvili, bolj znan po svojem vzdevku Stalin. Zdaj pa je že bolj jasno o kom teče beseda, kajne?
Svetlana se je rodila 28. februarja 1926 kot najmlajši otrok in edina hči sovjetskega voditelja Josifa Stalina in njegove druge žene Nadežde Alilujeve. Imela je še dva starejša brata – Vasilija in Artjoma. Zakon njenih staršev ni bil preveč srečen. Njena mati je želela biti ženska revolucionarka s svojo lastno kariero, kar pa Stalinu, ki si je bolj ko ne želel gospodinje, ni bilo preveč pogodu. Stalin je bil tudi znan kot precej promiskuiteten možakar, ki je imel številna izvenzakonska razmerja, pogosto kar z ženami svojih sodelavcev, kar njegovi ženi seveda ni bilo preveč všeč. Vse skupaj pa je še poslabšalo dejstvo, da je imel Stalin tudi več izvenzakonskih otrok, zaradi česar sta se zakonca pogosto prepirala.
Po enem izmed takih prepirov je Nadežda Alilujeva 9. novembra 1932 naredila samomor s strelom v glavo. Da bi prikril samomor (ki je bil po mnenju nekaterih zgodovinarjev malce sumljiv), je Stalin otrokom povedal, da je njihova mati umrla zaradi zapletov po operaciji slepiča. Za resnični vzrok njene smrti so izvedeli šele več kot deset let kasneje. Materina smrt in prikrivanje njenega resničnega vzroka sta Svetlano preganjala vse življenje.
Stalin, ki sicer ni imel veliko časa za svoje otroke – razen neizmernih pričakovanj, ki jih nikoli niso mogli izpolniti – se je po drugi strani hitro vmešal, če mu kaj v njihovem življenju ni bilo preveč pogodu. Ko se je Svetlana pri svojih rosnih šestnajstih letih zaljubila v 38-letnega judovskega filmarja Alekseja Keplerja, je ubogi Aleksej nemudoma pristal v sibirskem gulagu.
Svetlana je morala po očetovih navodilih študirati zgodovino in politične vede, čeprav sta jo veliko bolj zanimali literatura in pisateljevanje. V intervjuju leta 2010 je poudarila, da sta jo očetova odločitev, da ne sme študirati literature in njegovo ravnanje s Aleksejem Keplerjem povsem zlomila. Povedala je, da jo je imel oče po svoje rad, a da je bil “…zelo preprost človek. Izjemno grob. Izjemno krut.”
Med študijem na univerzi v Moskvi se je poročila s študentom Grigorijem Morozovom. Stalin ni maral Morozova in ga nikoli ni želel spoznati. Kot zagrizenega antisemita ga je motilo, da je bil Morozov jud. Svetlana je imela z Morozovom sina Josifa, a sta se že leta 1947 ločila. Sta pa še naprej ostala tesna prijatelja.
Njen drugi zakon z Jurijem Ždanovom je bila prava dogovorna politična poroka. Jurij je bil sin Andreja Ždanova, Stalinove desne roke, pa tudi Jurij sam je bil povsem mož Partije. Žena ga ni kaj dosti zanimala in čeprav se jima je leta 1950 rodila hči Jekaterina, se je zakon kmalu končal z ločitvijo.
Po očetovi smrti leta 1953 je delala kot učiteljica in prevajalka, leta 1962 pa je razburila sovjetske oblasti s poroko z Ivanom Svanidzejem, nečakom Stalinove prve žene. Svanidze je bil po dolgih letih, ki jih je preživel v gulagih, zelo šibkega zdravja, povrhu vsega pa sta se v nasprotju s sovjetsko politiko poročila v cerkvi.
Zakon je trajal le leto dni, a poroka v cerkvi je očitno obrodila sadove in Svetlana je marca 1963 pristopila h krstu v ruski pravoslavni cerkvi. Nekaj časa je celo razmišljala, da bi stopila v samostan in postala nuna.
Istega leta je med okrevanjem v bolnišnici spoznala indijskega komunista Kunwarja Brajesha Singha, ki je ravno tako okreval v Sočiju na obali Črnega morja. A sovjetske oblasti zaljubljencema niso dovolile poroke. Leta 1966 je Singh umrl in Svetlani so dovolili, da je odpotovala v Indijo in njegovim staršem odnesla njegov pepel.
9. marca 1967 je Svetlana Alilujeva navezala stik z ameriškim veleposlaništvom v New Delhiju. Po kratkih pogajanjih so ji ZDA ponudile politično zatočišče in novo življenje v ZDA. Ker se je indijska vlada bala zapletov s Sovjetsko zvezo, so jo Američani nemudoma evakuirali v Rim in nato v Ženevo. Po treh tednih bivanja v Ženevi je odpotovala v ZDA, kjer je imela aprila 1967 v New Yorku tiskovno konferenco, na kateri je kritizirala dediščino svojega očeta in sovjetsko politiko na splošno.
Kasneje se je preselila na Long Island in nato v New Jersey, kjer se je preživljala s predavanji in pisateljevanjem. Njena prva knjiga z naslovom Dvajset pisem prijatelju je postala svetovna senzacija, ki se je zelo dobro prodajala in ji je prinesla kar zajeten kupček denarja. Med letoma 1970 in 1973 je bila poročena z ameriškim arhitektom Williamom Petersom, s katerim je imela tudi hčerko Olgo Peters.
Leta 1978 je dobila ameriško državljanstvo, leta 1978 pa se je skupaj s hčerko za nekaj časa preselila v Veliko Britanijo.
Med bivanjem v Ženevi in kasneje v ZDA je Svetlana prišla v stik z katolištvom in protestantizmom, ki sta v njej vzbudili živo zanimanje za vero. Pri tem je bil še zlasti vpliven oče Garbolino, katoliški duhovnik iz Pennsylvanije, ki si je s Svetlano redno dopisoval, jo obiskoval in jo tudi povabil na romanje v Fatimo na Portugalskem. Decembra 1982 je Svetlana prestopila v rimokatoliško cerkev.
V začetku 80-tih let je Sovjetska zveza začela nekoliko popuščati in oblasti so Svetlani dovolile, da je lahko stopila v stik s svojimi otroci, ki jih je bila ob prebegu prisiljena pustiti za seboj. S sinom Josifom sta si pričela redno dopisovati in izmenjevati telefonske klice, vendar pa mu sovjetske oblasti kljub temu niso dovolile, da bi obiskal mamo v Veliki Britaniji. Leta 1984 se je zato s hčerko za nekaj časa vrnila v Sovjetsko zvezo, obema pa so tudi podelili sovjetsko državljanstvo, a že leta 1986 sta se vrnili nazaj v ZDA.
Svetlana Alilujeva je zadnja leta svojega življenja preživela v ZDA, v Wisconsinu. Umrla je 22. novembra 2011 zaradi raka na debelem črevesju.
Svetlana Alilujeva se je tako rekoč rodila na komunističnem prestolu. Bila je privilegiran otrok, ki mu nikoli ni manjkalo nič materialnega. Kako bi tudi ji, saj sta bila oba njena starša zagrizena materialista. Pardon, komunista.
A kljub temu ji je v življenju nekaj manjkalo. Kajti komunisti nikoli niso razumeli ali hoteli razumeti, da človek pač ne more živeti samo od fizičnega kruha. Človek rabi tudi kruh malce drugačne vrste.
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6, 47 – 51).
Kaže, da je to iskala tudi Svetlana. Komunistični raj ne more odrešiti nikogar, le Jezus lahko.
Robert Pevec