Views: 32
»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!« (Evangelij po Marku 13,33–37)
V srcu so nekatera znamenja, po katerih lahko sklepamo, da počasi drsimo v posvetnost. Če imaš rad ali si navezan na denar, nečimrnost in ošabnost, greš po tej poti. Če pa si prizadevaš, da bi ljubil Boga, služil drugim, če si krotak, ponižen, služabnik drugim, hodiš po pravi poti. Potem je tvoja osebna izkaznica dobra in tvoj cilj so nebesa. Jezus je pogosto prosil Očeta, naj reši njegove učence pred »duhom tega sveta«, pred posvetnostjo, ki vodi v pogubo. … Ostanimo »trdni v Gospodu«, da srce ne bi oslabelo in postalo pokvarjeno. Najprej torej ohranimo budnost našega osebnega notranjega življenja: ali živim za ta svet ali za nebesa; skušam izpolniti Božjo voljo ali delam tisto, kar mi prija, ali postajam vse bolj otrok nebes ali drsim v posvetnost?
Prilika o talentih nas spodbuja k trgovanju z vsem, kar nam je podarjeno. Vsak dan se moramo vprašati, kaj ima od naše vere naš bližnji. Kaj prinaša moj dar – moja vera, moje sposobnosti, moj denar – tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnožil svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?
Ali smo se sposobni soočiti z najbolj oddaljenimi, najbolj obrobnimi? Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati talentov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim talentom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano – obup in lenoba bosta kaznovana! Drugo vprašanje budnosti je torej, kaj ima od moje vere moj bližnji?
Ob koncu je gospodar ločil ovce od kozlov. Nihče ni vedel, da je stregel v ubogih prav njemu. Križ je cena te zavrnitve. Sprašujem se, koliko se ustavimo ob tem, da je cena naših zaprtih src križanje nedolžnega. Ko hote ali nehote, mogoče iz strahu ali brezbrižnosti zamižimo pred neljubo resnico, ne srečamo Jezusa, smo korak bliže križanju. Množice, ki je kričala, križaj ga, ne bi bilo, če se v posameznikih ne bi korak za korakom redil črv laži in nezvestobe. Vladarji bi bili brez moči, če bi množica iz dneva v dan globlje zaupala Kristusu. A tudi mnogim ozdravljenim je postal Jezus prezahteven, mnogim navdušenim nad pomnožitvijo kruha je postal nadležen itd. Raje so sprejeli lažno obsodbo, si rekli: mogoče pa res pretirava, mogoče pa je res bogokletje, kar govori, saj nimamo nobenega tehtnega dokaza itd. In križali so Nedolžnega!
Ali drugi trpi zaradi mene, ker ga obsojam? Ali sem pozoren na krivice? Ali bi moral pomagati komu, pa ne tvegam, ker bi bil grd?
Ja, težko je razvozlati skrite in zapletene niti, ki otežujejo polet Duha. Klic k budnosti nas nagovarja k duhovnemu zorenju, k svetosti in pravičnosti. Glede na to, da je naš Gospod eden – Jezus Kristus, je klic k budnosti tudi klic k temu, da se bolj zavemo svoje odgovornosti, da z vsemi ljudmi dobre volje gradimo Božje kraljestvo, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. To je mogoče s spoštovanjem resnice, odpravljanjem krivic in delitev, s krepitvijo odgovornosti in skrbi za spoštovanje dostojanstva vsakega človeka ter s pripravljenostjo za sodelovanje.
Zato je naše pričakovanje vrnitve našega Odrešenika in Kralja živo le, če se bomo neprestano spraševali o budnosti našega notranjega človeka, o tem, kaj ima od naše vere naš bližnji in kdaj zaradi nas trpi po nedolžnem naš bližnji. Bodimo torej budni, da bi lahko stali in obstali ter se srečali z našim Kraljem.
Z.M.