Views: 29
Čudežna pomnožitev hlebov
»Ko je Jezus to slišal, se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike. Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: ›Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.‹ Jezus pa jim je rekel: ›Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!‹ Rekli so mu: ›Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.‹ Dejal jim je: ›Prinesite mi jih sem!‹ In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.« (Evangelij po Mateju 14,13–21)
Današnji odlomek nam predstavlja čudežno pomnožitev hlebov. Prizor se odvija na samotnem kraju, kamor se je Jezus umaknil s svojimi učenci. Ljudje so prišli za njim, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravil, saj njegove besede in njegova dejanja ozdravljajo in dajejo upanje. Ko se je zvečerilo, je bila množica še vedno tam in učenci, ki so bili praktični ljudje, so povabili Jezusa, naj jih odpusti, da bodo lahko šli in si preskrbeli za jesti. Toda on jim odgovori: »Vi jim dajte jesti!« (v. 16). Lahko si predstavljamo obraze učencev! Jezus je dobro vedel, kaj bo storil, a hoče spremeniti njihovo držo, da ne bodo več rekli »odpusti jih, naj sami poskrbijo zase, naj si sami najdejo živež«, ne to, ampak »kar nam ponuja Božja previdnost, si razdelimo.« Dve nasprotujoči si drži. Jezus nas hoče pripeljati do druge drže, saj je prvi predlog predlog praktičnega človeka, ni pa velikodušen predlog. Jezus razmišlja na drugačen način. Jezus hoče s to situacijo vzgajati svoje prijatelje, tako nekoč kot danes, za Božjo logiko. In kakšna je Božja logika, ki jo vidimo tukaj? Logika, da si naložimo breme drugega. To je logika, da si ne umijemo pilatovsko rok, in ne logika, da gledamo z druge strani. Ne, ampak logika, da si naložimo breme drugega. »Naj poskrbijo sami zase« ni primerna besedna zveza za krščanski slovar.
Takoj zatem eden izmed dvanajsterih z vsem realizmom izjavi: »›Tu nimamo drugega kot pet hlebov in dve ribi.› Dejal jim je: ›Prinesite mi jih sem!‹« (v. 17–18). To hrano je vzel v svoje roke, povzdignil pogled proti nebu, izrekel blagoslov in začel lomiti kruh ter dajati obroke učencem, da jih razdelijo. In tistih hlebov in tistih rib ni zmanjkalo, zadosti jih je bilo za tisoče ljudi in so še ostali.
S tem dejanjem je Jezus razodel svojo moč, vendar ne na spektakularen način, temveč kakor znamenje dejavne ljubezni, velikodušnosti Boga Očeta do vseh svojih utrujenih in pomoči potrebnih otrok. On je potopljen v življenje svojega ljudstva, zato razume njegovo utrujenost in omejenost, a ne pusti, da bi se kdo izgubil ali omagal. Hrani s svojo Besedo in daje obilno hrano za preživljanje.
V tej pripovedi je moč zaznati tudi namig na to, da je Kristus kruh, ki se daruje za svet, še posebej tam, kjer opisuje blagoslov, skupno lomljenje kruha, izročitev učencem, razdelitev ljudem (prim. v. 19). Omeniti je treba, kako tesna je povezava med kruhom kot hrano za večno življenje in vsakdanjim kruhom, potrebnim za zemeljsko življenje. Preden je ponudil sebe Očetu kot Kruh zveličanja, je Jezus priskrbel hrano tistim, ki so hodili za njim, saj so si jo, čeprav so bili z njim, pozabili preskrbeti. Včasih si duh in materija nasprotujeta, vendar pa sta tako spiritualizem kot materializem tuja Svetemu pismu. To ni govorica Svetega pisma.
Sočutje, nežnost, ki ju je Jezus pokazal do množice, ni zgolj neki čustveni zanos, temveč konkretno razodevanje ljubezni, ki vzame nase potrebe drugih. In mi smo povabljeni udeleževati se »lomljenja kruha« – uživati Gospodovo večerjo ter se družiti z brati in sestrami – z istimi Jezusovimi držami, torej s sočutjem do potrebe drugega. To je beseda, ki se v evangeliju ponovi, ko Jezus vidi težavo, bolezen ali pa te ljudi brez hrane. »Sočutje je imel.« Sočutje ni povsem fizično čustvo. Pravo sočutje je »trpeti z«, sprejeti nase bolečino drugega. Morda nam bo danes dobro delo, da se vprašamo: Ali imam sočutje, ko berem novice o vojnah, o lakoti, o pandemiji? Veliko stvari je … Imam sočutje do teh ljudi? Imam sočutje do ljudi, ki so mi blizu? Sem sposoben trpeti z njimi ali pa jih gledam z druge strani ali pa si celo pravim, naj sami poskrbijo zase? Ne pozabimo, da je beseda sočutje povezana z zaupanjem v Očetovo previdnostno ljubezen, ki hkrati pomeni pogumno podelitev tega, kar prejemamo iz njegove ljubeče roke.
V tem stanju pandemije, v katerem se nahajamo in ga živimo bolj ali manj izolirani, smo povabljeni ponovno odkriti in poglobiti vrednost občestva, ki povezuje vse člane Cerkve – Kristusovega telesa. Povezani v Kristusu nismo nikoli sami, saj tvorimo eno samo Telo, katerega Glava je on. Ta povezanost pa se hrani z ljubečo molitvijo, s tem da hkrati nosimo bremena drug drugemu.
»Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Pismo Galačanom 6,2)
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, prosim te, pomagaj nam prehoditi pot, ki si nam jo v današnjem odstavku nakazal. To je pot bratstva, ki je bistvena za soočenje z revščino ter s trpljenjem tega sveta še posebej v tem težkem trenutku in nas usmerja onkraj sveta samega, saj je pot, ki se začne pri tebi, Očka, in se k tebi vrača. Oče usmiljenja in tolažbe, tvoj Sin Jezus Kristus nam je s križem pokazal vrednost trpljenja. Pomagaj tistim, ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani. Nakloni jim izboljšanje zdravja, njihovim svojcem pa pogum in zaupanje. Vsem zdravstvenim delavcem daj moč in zdravje, da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov. Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov, da bomo rešeni bolezni in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.