Hits: 36
Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: ›Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!‹ Rekel jim je: ›Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?‹ Nato jim je govoril: ›Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.‹
Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: ›Vstani in stopi v sredo!‹ Njim pa je rekel: ›Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?‹ Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: ›Iztegni roko!‹ Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.« (Evangelij po Marku 2,23–3,6)
V kako neroden položaj tišči Jezus s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek, upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote odpoved, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?
Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, npr. nedeljski, počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo zgolj izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.
Prav o tem govori nadaljevanje odlomka. Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili Božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko obiskovanje cerkve ali molitvenih skupin »opraviči« za vse neumnosti, ki jih počnemo v svojih odnosih. Nekaj molitve, dar pa smo naredili vse.
Današnji odlomek gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo duhovno in osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne, jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi, jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.
Če se ob tem odlomku ustavimo, ozremo na svojo duhovno pot in si izprašamo svojo vest: Ali kdaj križam Jezusa? Tega si namreč nihče ne želi, zato naj nam bo prva in najpomembnejša stvar v našem življenju resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, naj bo naše prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi, ampak resnica. Drugo je izpolniti Božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi prija ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo pa je ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.
V tej luči gradimo svoje odnose in ustvarjajmo živo občestvo. Bodisi z domačimi, prijatelji, med mladimi, v zakonskih odnosih, med brezdomci ali v skupnosti. Čeprav bomo pri tem običajno naleteli tudi na lastne omejenosti in svojo nepopolnost, lahko hkrati tudi pričakujemo hud odpor in obtožbe.
Če spodbujaš ljudi, da bi rasli, da bi živeli bolj polno, praviloma ustvarjaš neprijetne napetosti in prebujaš slabe občutke. Hočeš nočeš podiraš ustaljene okvire in rahljaš varne meje. Kjer ni prostora za razumevanje, se rojevajo obtožbe. Jezusa je zavzeto delo za človeka in želja, da bi zaživeli polno, pripeljalo na križ, konec za njegove učence ni bil in ne bo drugačen.
Kljub temu z vsem veseljem vztrajno hodimo po poti za našim Gospodom. Naj naša »neuspešnost« in nepriljubljenost ne spremeni naših treh vodil:
- Slediti resnici, ki osvobaja.
- Izpolniti Božjo voljo.
- Ljubiti.
Odločimo se, da bomo živeli polno, da se bomo resnično veselili poti za Jezusom, da bomo rasli iz resnice evangelija in verjeli v lepoto življenja v živem občestvu z brati in sestrami. Bodimo hvaležni Bogu za dar, da lahko neomajno hodimo za Gospodom in mu lahko služimo.
Z.M.