Hits: 4
»Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: ›Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?‹ Jezus jim je rekel: ›Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.‹« (Evangelij po Luku 20,27–38)
Zapleten je današnji odlomek. Česa se lahko iz njega naučimo?
Kakšno povezavo so hoteli narediti saduceji med vstajenjem in ženitvijo? Ko sem dalj časa vrtal, sem razumel tole. Najprej ugotovimo, da so si bili tako farizeji kot tudi saduceji enotni glede enega. Oboji so namreč preizkušali Jezusa, da bi ga nekako vendarle dobili na laži ali pri kršitvi Božjega zakona oziroma verskih pravil družbe tistega časa.
Kako so farizeji in saduceji hoteli preizkušati Jezusa?
»In pristopijo k njemu farizeji in saduceji in izkušaje ga zaprosijo, naj jim pokaže znamenje z neba.« (Evangelij po Mateju 16,1) Čeprav so si bili oboji enotni v hudobiji, pa so bili med seboj v verskih sporih. Farizeji so verjeli v vstajenje, medtem ko saduceji ne. Saduceji se niso strinjali z mislijo na vstajenje, zato so iskali čim boljšo utemeljitev, da se farizeji motijo. Ker so videli, da tudi Jezus veruje v vstajenje mrtvih, so »najboljši ugovor« naslovili kar nanj. In sicer se jim je zdel najboljši ugovor ta o ženitvi.
Poglejmo, kakšen je bil judovski pogled na zakon. Žena je izgubila moža. Če je imel mož brata, ki ni bil oženjen, je moral ta vzeti za ženo svojo svakinjo. Zakaj? Zato, da bi poskrbel za njeno preživetje. Zato je pomembno, da bi rodila otroke. Kajti otroci so pomenili vir preživetja. V ozadju te zakonodaje, te družbene ureditve je pravzaprav zelo lepa skrb za šibkejšega, je ljubezen. A saduceji so najbrž opazili, da ljubezen ni več pomembna, ampak da se farizeji, ki sicer verujejo v posmrtno življenje, obnašajo do žene prav nič ljubeznivo. Ni šlo več za ljubezen, ampak za pravico imeti ženo, pravico do lastnine, tj. žene in otrok. Obnašali so se lastniško in nič drugega.
Ko so saduceji videli ta odnos, so si rekli: Če toliko govorite o vstajenju, pa povejte, kaj bo z vašo lastnino po smrti. Čigava bo!? Saduceji so pravzaprav razmišljali zelo logično. To, kar sejemo, bomo želi. Če farizeji verjamejo v vstajenje, je resno vprašanje, kaj pa jim bo ostalo od zakonskega odnosa, če je v njem samo pravica, zahteva, privilegij.
Kaj bo ostalo?
Jezus nas v mnogih prilikah opozarja, da bo tisto, kar si lastimo, propadlo in da bo ostalo pravzaprav le to, kar smo sposobni dati od sebe. V tej luči lahko pomislimo na naše odnose:
Najprej pomislimo, kakšni so naši krščanski zakoni. Ali smo kristjani res priče, da je zakonski odnos darovanje, podarjanje ali ostajamo poročeni na ravni lastništva: ti mi pripadaš. Nenazadnje ljubezen vsekakor ni posedovanje, je razlaščanje. Koliko je svobode v krščanskih zakonih? Tudi otroci niso lastnina, so dar, so odgovornost …
Nič drugače ni z vlogami v cerkvi. Na voditelje bi saduceji naslovili nekoliko drugačno vprašanje. Rekli bi: ko umre ali odide en voditelj, zapusti cerkev drugemu voditelju ter se tako vrstijo voditelji skozi stoletja. Vsi so najpomembnejši in vsi si lastijo tako prostor kot ljudi, čigavo bo po smrti vse skupaj?
Ali pa druge funkcije bodisi v cerkvi, bodisi v družbi, v službi? Ko eden umre, to isto vlogo, isti položaj zavzame drugi. Po vstajenju, čigavo bo? Kdo bo najpomembnejši?
In premoženje, za katerega iz dneva v dan vsi skrbimo.
Bolj ko smo navezani nanj, bolj je na mestu vprašanje saducejev: In kdo bo dedič, če je bilo na tistem posestvu sedem lastnikov?
Saduceji so videli protislovje v drži farizejev. Govorijo o vstajenju, živijo pa, kakor da bi živeli večno na zemlji. Ne, smrt bo prekinila življenje in posmrtno življenje po logiki saducejev ne bo moglo biti nadaljevanje te posestniške logike, ki pa je žal prevladujoča med farizeji.
Upam, da mi verujemo v vstajenje. Ali zanj tudi pričujemo s svojim življenjem? Ali tudi na nas naslavljajo saduceji danes vprašanje: čigavo bo to, na kar navezujete srce? Jezus pravi: »Blagor vam, ubogi v duhu, žalostni, lačni in žejni pravičnosti, blagor vam, usmiljeni in krotki, kajti vaše bo nebeško kraljestvo.« Ali ga s svojim prizadevanjem res gradimo? Blagor vam, čisti v srcu, kajti Boga boste gledali. So naši pogledi res čisti, osvobojeni prezira, poželenja, pohlepa? Blagor vam, če delate za mir, kajti imenovani boste Božji sinovi. Ali so naši odnosi res iskreni, resnicoljubni in zgrajeni na pravem miru?
Z.M.