Hits: 21
»Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: ›Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?‹ To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: ›Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.‹ Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: ›Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?‹ Rekla je: ›Nihče, Gospod.‹ In Jezus ji je dejal: ›Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!‹« (Evangelij po Janezu 8,1–11)
Današnji odlomek je Jezus namenil tistim, ki so se imeli za pravične in so prezirali druge. Spomnimo se odlomka, ko so Jezusu nekateri očitno z užitkom pripovedovali o onih, ki se je nanje podrl stolp v Siloi, ter tistih, ki jih je pobil Pilat. Jezus jih opozarja, da ni samo po sebi umevno, da se njim samim ne zgodi še kaj hujšega, ampak da se morajo spreobrniti, sicer bodo enako pokončani. Prav tako se lahko spomnimo, kako je Jezus tistim, ki so se zgražali, da jé s cestninarji in grešniki, povedal priliko o dobrem očetu in o dveh sinovih. Za Jezusa je bil pravzaprav izgubljen starejši sin, ker nikoli ni prepoznal ne dobrega očeta, ne darov, ki mu jih dal, niti veselja, v katerega je bil povabljen v domači hiši.
Danes pa je pred nami novo srečanje, ki ga Jezusu pripravijo farizeji. Pred njega privedejo ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. Čemu ta kruti teater? Žena, ki je bila ponižana in razvrednotena že s svojim grehom, naj bo ponižana še enkrat. Čemu? Le zato, da bi ga mogli tožiti! Jezusova želja je vračati dostojanstvo vsakemu, ki ga je izgubil.
Kaj pa se dogaja farizejem?
Je že prav, da se vprašamo, kaj je bilo tako napačnega v tej farizejski srenji. Smo mogoče v čem podobni farizejem in pismoukom tudi mi? Gre namreč za odločilne trenutke v zgodovini odrešenja! To, kar poslušamo, je stopnjevanje gonje proti Jezusu, da bi ga obsodili. Mogoče si delamo utvare, da mi pri tem ne sodelujemo, a ni tako gotovo. Poglejmo, kaj Jezusa pri farizejih najbolj skrbi:
a) Kazanje s prstom in naslajanje nad stisko bližnjega: Ko ljudje govorijo o onih, ki jih je pobil Pilat in stolp v Siloi, ima človek občutek, da se ob tem preprosto naslajajo in veselijo, da sami niso bili tam. Skušajo najti razloge o krivdi, čeprav o njih ne vedo nič. Njihov namen tudi ni poizvedeti, kaj je bilo v ozadju, pomembno je le, da so sami na videz boljši. Prav takšno je obnašanje farizejev, ko se zgražajo, da Jezus jé s cestninarji in grešniki, in tako se obnašajo tudi do nesrečne žene.
b) Popolno ločevanje na naše in vaše, na nas in one: Po prepričanju poročevalcev so bile žrtve nesreče drugačne od njih, ki jih obsojajo. Ta tvoj sin, pravi starejši sin očetu za svojega brata, ta sin je pokvarjen in ni moj brat. In ta žena je grešila, mi nismo takšni, dopovedujejo farizeji Jezusu. Za farizeje obstajata dva ločena svetova: pravični in krivični!
c) Zloraba postave in pravil za lastno korist: Farizeji in pismouki razlagajo postavo, kakor jim pride prav. Ne uporabljajo pravil in postave zaradi pravičnosti, kaj šele iz ljubezni. Najti je treba grešnika, ki je padel, in ga uničiti s paragrafi. Najti je treba paragraf, po katerem je tudi Jezus zločinec. In kdor išče, najde ter tako opraviči svojo pokvarjenost. Ljudje lepih manir in pokvarjenega srca!
Prav je, da se skušamo najti v tej farizejski srenji. Vsi smo bili vsaj malo vzgojeni po principu: bodi priden, glej, da nam ne boš delal sramote, kaj bodo pa drugi rekli ipd. To je odlična zemlja, v kateri raste farizejstvo. Hitro se najde priložnost, da pokažemo na druge, ki se ne obnašajo tako lepo kot mi, se ne držijo vseh pravil kot mi ipd. Če ogrožajo naš mir, tako kot ga je ogrožal Jezus: ko je zahteval spreobrnjenje srca, ljubezen – ne paragrafarstvo, pravičnost – ne hinavščino, srce – ne videz, potem je velika verjetnost, da jih bomo križali.
Bog je usmiljen in vedno odpušča. Tudi za naše farizejske drže ima prostor usmiljenja, le priznati si jih moramo in se lotiti čiščenja farizejskega kvasa.