Views: 112
»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Evangelij po Mateju 13,44–46). V tej znani prispodobi me k razmišljanju spodbudijo naslednja dejstva:
- Podoba dveh mrzličnih iskalcev skritega zaklada in dragocenega bisera. Podobi me spominjata na iskalce zlata, kot smo jih poznali na Divjem zahodu v Severni Ameriki. Izredna zavzetost, ki meji na norost.
- Vrednost zaklada in bisera je očitno vedno premosorazmerna premoženju iskalca. Oba lahko zaklad oz. biser kupita s tem, da prodata vse, kar imata, ne da bi morala še kaj dodatno zaslužiti.
- Vsiljuje pa se misel, kako je mogoče živeti samo z zakladom, samo z biserom? Odgovor nam Jezus ponuja na drugem mestu, ko pravi: »Skrbite le za Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo.« Torej je mogoče.
Današnji odstavek bi torej lahko prevedli v dve spodbudi:
- Iščite, da boste našli zaklad!
- Ko ga najdete, prodajte vse in imeli boste še več!
Kaj naj iščemo, kaj je tisti zaklad, o katerem govori Jezus v priliki? V oporo nam je lahko Salomonova prošnja pri srečanju z Bogom. Ko se mu prikaže Gospod, ga ne prosi ne za dolgo življenje, ne za bogastvo, ne smrti svojih sovražnikov, ampak razumnosti za pravilno ravnanje. In s tem prejme vse in še več. Najprej modrost, potem vse ostalo. Pogosto je bil v skušnjavah, da bi ravnal po svoje, ker je bilo težko zaupati Gospodu. Vendar kadar je sledil Gospodu, je ohranjal mir v sebi in mir v kraljestvu.
Če pomislimo na zvestega Joba, o katerem pravi Sveto pismo, da je bil svet in pravičen, kako je Bog dopustil, da mu je propadlo prav vse imetje, da je izgubil zdravje itd.? Ali je bilo vredno? Žena mu je rekla celo: »Prekolni Boga in umri,« saj se ne splača. Le s težavo Job spozna, da je navsezadnje pomembno le, da ostane zvest Bogu. In ko se tudi v stiski oklene le njega, ko mu do konca zaupa, se umiri ter ponovno najde vse, kar je izgubil.
In kje smo kristjani danes?
Ta zaklad je pravzaprav naša vera, ki je zaupanje v Boga, je Božja modrost, po kateri se v življenju ravnamo. Zaklad je neprestano spraševanje, kaj želi Bog. Bogatega mladeniča je oviralo bogastvo, koga izmed nas mogoče ovira neprimerna služba, tretjega neprimerna zveza, spet drugega prijateljstvo, ki to ni, itd. Ovirajo nas zgrešene predstave, navezanosti itd.
Bog nas pravzaprav vabi na to pot – presodi, kaj je boljše, in kupi tisto, ker je resničen zaklad in ne prevara! Kupi – se pravi, da moraš za to nekaj dati. Zaklad se kupuje z dragocenimi vrednostmi, ker je sam dragocen. Jezus pove, kaj je zanj res dragoceno: odpovedovanje svetnemu, ljubezen, pomoč, služenje, hoja za njim in trpljenje. Zdi se preprosto, a v meni je hitro odpor in kup lenobe, na drugi strani pa sanjarije o popolnosti in popolnem darovanju – brez bolečine, seveda.
Kar nekaj strahov je tu, ja … in kar nekaj dvomov v smislu, kaj pa če izgubim. In da, lažje je ostati v sanjarijah, da si pa vseeno dober in da si naredil že skoraj vse. Kako nespametno je to, se zavem šele ob spoznanju, da pri Bogu človek res nima kaj izgubiti. Pa tudi misel o tem, da sem dober in da sem naredil že skoraj vse, popolnoma zbledi ob Jezusovem stavku, ko pravi: »Eden je dober, Bog, ki je v nebesih.«
Iskati Božje kraljestvo je mogoče le, če smo vedno pripravljeni zavreči vse, kar nas ovira, da bi sledili Božji modrosti.
Še eno znamenje je, ali smo našli zaklad ali ne: Ljudje bodo opazili, da ga imamo. Če še niso, potem je zaklad vprašljiv ali pa ga ni. Pogumno torej na lov za zakladom!
Z.M.