Hits: 27
Zavist
»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« (Evangelij po Mateju 25,14–30)
Prilika me najprej spomni na tisto o vinogradniku in viničarjih, ki jim je bil vinograd zaupan. Vinogradnik je vse dobro premislil in uredil vinograd tako, da bi viničarji lahko dobro delali in se veselili sadov. A viničarji se v svoji sebičnosti ne morejo veseliti sadov svojega dela. Razžira jih pohlep. Vse hočejo imeti zase: »Ubijmo dediča, polastimo se vinograda,« je njihova misel.
Tudi današnji služabnik, ki ga vidimo nesrečnega, se zdi podoben. Krivica mu je, da ni gospodar, da nima popolne oblasti, da je le služabnik. On bi vse drugače in ker ne more, protestira. Tako se mi ob tem odlomku odpirajo naslednja vprašanja: Ali znam biti zadovoljen s svojim življenjem? Ali sem vesel, da lahko množim tisto malo, kar imam? Ali tisto, kar imam, z veseljem delim z drugimi? Razmislimo: »Je pa velik dobiček pobožnost, združena z zadovoljnostjo.« (Prvo pismo Timoteju 6,6)
Ko pa od blizu pogledam zadnjega služabnika, ki je prejel en talent, je prva misel laž. Služabnik laže! Služabnik, ki govori o razlogih, zakaj je zakopal podarjeni talent, očitno laže. Zakaj? Če bi ga bilo strah gospodarja, bi, tako kot pravi gospodar, nesel denar k menjalcem in bi ta dobil vsaj obresti. Služabnika ni strah, ampak ga razjeda zavist, da gospodar lahko deli talente, da jih ima več kot vsi in da lahko gre na pot, on pa mora delati. V služabniku ni strahu, je jeza, nevoščljivost, maščevalnost, sovražnost in še kaj, ni pa strahu! Svojo sovražno držo zgolj prikrije s strahom. Logično, da gospodarja razjezi in mu vzame še tisto, kar ima.
Kaj v našem življenju je temu podobnega? Mogoče je najbližje talentu iz tega primera življenje samo. Podarjeno nam je, da iz njega naredimo največ. Potem pa se prikrade jeza. Zakaj bi se moral naprezati?
Ne moreš delati vsega po svoje. Razpet si med fantazije o brezmejni svobodi in logiko – bodi odgovoren in skrben. Ne odgovoriš si, kaj bi bila ta svoboda in zakaj biti odgovoren in skrben. V tebi pa raste jeza na vse, vse je krivica.
Jezi te, da ima drugi več. Tudi ti bi imel darove, ki jih ima drugi. Drugemu se, tako je videti, ni treba truditi, pa mu vse uspeva. V strahu, da tebi ne bo uspelo pomnožiti talentov, da se boš osmešil, ko se boš naprezal brez uspeha, talent zakoplješ.
Jezi te tudi, da ne moreš uživati sam. Vedno je blizu nekdo, ki bo imel korist od tega, v kar vlagaš, on pa se za to ni trudil. Ker hočeš imeti najprej korist sam, se nazadnje »zakoplješ« v svoj svet in se vrtiš okrog sebe in svojih predstav. Drugi je preprosto le grožnja, pa naj bo ta drugi človek ali Bog sam.
Tega je danes žal veliko, najbrž še veliko več kot včasih. Posledica je množica depresivnih in izgorelih ljudi. No, to bi bila najboljša oznaka za malopridnega služabnika. Padel je v depresijo, izgovarja se z izgorelostjo. Zakaj? Ker ne more delati vsega po svoje, ker ni gospodar in ni vse njegovo, in ker sadov svojega dela, če že kaj dela, ne more použiti sam.
Da bi ne doživljali sveta in življenja v tej luči, je Bog poslal svojega Sina. Pokazal nam je, kako zelo nas ljubi in kako mu ni vseeno za vsakega od nas. Za vsakega od nas je šel na križ in vstal. Ljubi nas in življenje ni krivično. Bog si ga je zamislil, da iz sebe izklešemo veličino človeka, ki ni v tem, da dela po svoje, ampak da svoje življenje uglasi z drugimi.
»Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,19b,20).
Želi, da smo uglašen orkester, ubran tim, veselo občestvo. Želi, da vidimo v drugem brata in sestro in ne tekmeca. Želi, da se veselimo, da lahko sadove našega dela uživajo naši bližnji. Preproste stvari, a jih ne bomo premaknili na pravo mesto brez molitve in premišljevanja Božje besede. Kakorkoli že, človeška logika je Božji nasprotna. Le če se bomo podredili Božji logiki, smo lahko veseli služabniki.
Treba je ljubiti Boga z molitvijo, prav tako je treba ljubiti bližnjega z deli. Nemogoče je živeti brez hkratnih navzočnosti obeh življenjskih oblik, niti ni mogoče ljubiti, ne da bi molili in delali. To dvoje naj bi bilo bistvo življenja človeka, ki si prizadeva za motrenje Boga, dialog z Bogom v molitvi in ob branju Svetega pisma, in tudi za služenje človeški skupnosti in bližnjemu.
Molitev:
Aba, Očka, preiskuješ me in me poznaš, kam naj grem pred tvojim duhom in kam naj bežim pred tvojim obličjem? Če bi se povzpel v nebesa, si ondi, če bi legel v podzemlje, si tam. Če bi vzel peruti zore, če bi prebival na koncu morja, tudi tja bi me vodila tvoja roka in me držala tvoja desnica. Če bi rekel: »Vsaj tema me bo pokrila in noč me bo obdala namesto luči,« tudi tema ti ne bo temna in noč ti bo svetila kakor dan. Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, moj Očka, daj nam, da bomo zaradi tebe delali, kar vemo, da hočeš, in vedno hoteli, kar je tebi všeč; da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha, mogli hoditi po stopinjah tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa in le po tvoji milosti priti k tebi. Moja duša je včasih prazna, kot pusta in neurejena zemlja, moj Bog. Včasih je kot tema, ki prekriva površje globine. Vendar tudi globina daje svoj glas in mračna globina kliče k višji globini, k tebi, ki presegaš sleherno umevanje, k tebi, Gospod, kliče globina mojega duha, da tudi iz mene ustvariš novo nebo in novo zemljo. O Bog, bodi mi vse. Kristus, bodi moj studenec svetosti, posveti me. Kristus, vir žive vode, vir modrosti, napoji me. Kristus, ti si luč, razsvetli me. Odpravi od mene sleherno jezo in nevoščljivost. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.