Views: 58
V Sloveniji smo navajeni zelo preprostega pogleda na izraelsko-arabski konflikt na Bližnjem vzhodu: Izrael je napadalec, Palestinci pa žrtev. In žrtev ima vedno prav, kajne? A resnica ni vedno tako preprosta, zato nas Sveto pismo jasno svari, da ni pomembno, kdo je močnejši in kdo šibkejši, pomembna je pravičnost:
»Ne delajte krivice pri sodbi; ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu: pravično sodi svojega bližnjega!« (Tretja Mojzesova knjiga 19,15)
Zato vam v razmislek ponujam zgodbo Mohameda Kabiye, Arabca v izraelski vojski.
Sem Arabec. In musliman. In rad imam svojo domovino. Pravzaprav sem pripravljen umreti zanjo. Zato tudi služim v njeni vojski.
Tega mi ni treba. To si želim. Kajti moja država je nekaj posebnega, drugačna od vseh ostalih.
Svobodna. Raznolika. Živahna.
In vendar druge države – države, ki niso tako svobodne in raznolike – pozivajo k njenemu popolnemu uničenju. Tisti trenutek, ko bo moja država popustila pri svoji obrambi, jo bodo uničili.
Moja država je Izrael.
Zrastel sem in še vedno živim v majhni vasici, ki se imenuje po arabskem beduinskem plemenu moje družine. Naše korenine v tej deželi so stare.
Leta 1948, ko so arabske vojske napadle novoustanovljeno državo Izrael, je moja družina razmišljala o odhodu. Nekateri so odšli. A ko so judovski voditelji slišali za to, so nas pozvali, naj ostanemo.
»To je naša dežela, za Arabce in Jude,« so dejali. »Ostanite in skupaj jo bomo zgradili.«
Moja družina je ostala. Moji starši so se tukaj rodili in si tukaj ustvarili življenje in družino – v Izraelu.
Leta 2002 sem bil najstnik. Bil je čas nasilja. Palestinski samomorilski napadalci so razstreljevali izraelske civiliste. Predstavljali so nevarnost tako za Arabce kot za Jude. Izraelska vojska je vdrla na Zahodni breg, da bi jih ustavila. Posledično so bili ubiti številni Palestinci.
Bil sem razdvojen. Na katero stran naj se postavim, sem razmišljal, izraelsko ali palestinsko? Je možno biti Arabec in Izraelec? To vprašanje je postalo še težje, ko sem videl može iz naše vasi v uniformah izraelske vojske. Samo Judje morajo služiti vojsko. Teh Arabcev ni nihče prisilil v to. Samo so se tako odločili. Vprašal sem jih, zakaj.
»Naša domovina je tukaj, v Izraelu,« so dejali. »Našo domovino so napadli. Naši sosedje v tej domovini so Judje. Napadli so jih. In borimo se skupaj.«
A še vedno so me mučili dvomi.
Obiskoval sem srednjo šolo v Nazaretu. Tam se je, v nasprotju z mojo vasjo, kjer sem odrastel, večina arabskih dijakov imela za Palestince, čeprav so bili izraelski državljani.
Nekateri od teh dijakov – moji prijatelji – so sovražili Izrael. Niso me mogli razumeti.
»Ti si Palestinec,« so dejali. »Zato moraš sovražiti Izrael.«
Ko sem dejal, da ga ne in da imamo Arabci tukaj veliko več svobode in priložnosti kot kjerkoli drugje na Bližnjem vzhodu, so me razglasili za izdajalca.
Po srednji šoli sem odšel študirat elektrotehniko na Technion, vodilno izraelsko univerzo. V času prvega semestra je hudo raketno obstreljevanje iz Gaze prisililo Izrael v protinapad.
Kmalu po začetku vojne sem bil priča skupini arabsko-izraelskih študentov, ki so izražali svojo solidarnost s Hamasom, palestinsko teroristično skupino, ki nadzoruje Gazo in želi nasilno uničiti Izrael.
Mar ti študentje niso razumeli, da bi lahko te rakete zlahka zadele ravno njih? Hamasu ni bilo mar, koga ubijejo, važno je bilo le, da njihove rakete padejo znotraj izraelskih meja. So mar moji arabski tovariši pozabili, da je Izrael že pred leti zapustil Gazo? Da tam ne živi več niti eden Izraelec?
Tistega dne sem pustil študij in se pridružil izraelski vojski. Nekaj mesecev kasneje sem postal pripadnik izraelskih letalskih sil. Po nekaj mesecih urjenja so me dodelili helikopterski enoti za iskalne in reševalne akcije.
Naša naloga je bila reševanje življenj. Nikoli se nismo spraševali po identiteti ljudi, ki so potrebovali našo pomoč. Reševali smo sirske civiliste, ki so bili ranjeni v sirski državljanski vojni, palestinske otroke iz Gaze, ki so potrebovali nujno zdravniško pomoč, in številne Izraelce vseh religij in narodnosti. Življenje – naj bo muslimansko ali judovsko, palestinsko ali izraelsko – je življenje.
V bazi s 6000 vojaki sem bil edini beduin. A to nikomur ni bilo mar. Edino, kar je bilo pomembno, je bila varnost Izraela – naše domovine. Prišli smo z vseh koncev države in mnogih koncev sveta. Naša koža je bila vseh možnih barv. In naš skupni cilj nas je močno povezal.
Danes sem študent na univerzi v Haifi. Polovica študentov je Arabcev. Več kot enkrat sem videl palestinsko zastavo, s katero so mahali na zborovanjih in protestih na tleh univerze. V Izraelu je to mogoče, kajti naj si Jud ali Arabec, si svoboden.
Kaj drugega bi še radi vedeli?
Osebno pripoved Mohameda Kabiye si lahko ogledate na https://www.prageru.com/video/an-arab-muslim-in-the-israeli-army/.
Robert Pevec