Views: 125
Armenija je starodavna, pri nas zelo slabo poznana, a za zgodovino krščanstva izredno pomembna dežela.
Armenija je gorska dežela ob gori Ararat (kjer naj bi pristala Noetova barka po vesoljnem potopu). Gre za starodavno deželo, kjer je civilizacija cvetela že v bronasti dobi. Na ozemlju današnje Armenije so, na primer, našli najstarejši znani usnjeni čevelj, najstarejše znano krilo in najstarejšo znano vinarno.
Legendarni ustanovitelj Armenije je bil Haik (Noetov pravnuk, potomec Jafeta, Gomerja in Togorme). Po njem se dežela v armenskem jeziku imenuje Hajastan (Haikova dežela). Glede na dostopne zgodovinske podatke pa se začetek Armenije postavlja nekako v obdobje okoli leta 2100 pr. Kr.
V bronasti dobi je v Armeniji cvetelo več različnih držav, od katerih sta zgodovinsko najbolj znani Mitani in Urartu. S pomočjo napisa, ki so ga našli v Erevanu, glavnem mestu Armenije, so ugotovili, da je bilo mesto ustanovljeno leta 782 pr. Kr. Erevan je tako najstarejše mesto na svetu z znanim datumom nastanka.
Dežela je postala znana kot Armenija v poznem 6. stoletju pr. Kr., ko je bila del perzijskega cesarstva. Povsem samostojna je postala leta 190 pr. Kr. pod vladavino kralja Artaksiasa I., največji obseg pa je dosegla pod kraljem Tigranesom Velikim (95–66 pr. Kr.), ko je veljala za najmočnejšo državo vzhodno od Rima.
V naslednjih stoletjih je bila Armenija večkrat jabolko spora med Rimom in Perzijo, a je večino časa sodila pod perzijsko okrilje. Tudi prevladujoča religija je bila nekaj časa zoroastrizem, tako kot v Perziji.
Krščanstvo je tja prispelo že okoli leta 40 po Kr. Po izročilu naj bi ga prinesla apostola Tadej in Bartolomej. Kralj Tiridates III. pa ga je leta 301 razglasil za državno vero. Armenija je tako postala najstarejša in prva uradno krščanska dežela na svetu. Leta 303 so postavili tudi najstarejšo katedralo na svetu – Ečmiadzinsko katedralo, ki je središče Armenske apostolske cerkve.
| Leta 428 so sicer postali del perzijskega cesarstva, a so kljub temu uspeli obržati tako notranjo avtonomijo kot tudi krščanstvo. Po arabskem zavzetju Perzije so padli pod Umajadski kalifat, dokler niso leta 884 ponovno uspeli doseči popolno neodvisnost, ki je trajala do leta 1045. |
Skozi desetletja se je sicer izoblikovalo več dokaj neodvisnih armenskih kraljestev in kneževin, ki pa so vsa priznavala oblast osrednjega kralja. Po letu 1045 so Armenijo za kratek čas zavzeli Bizantinci, nato pa so padli pod oblast Seldžuških Turkov.
Del Armencev se je pred Turki zatekel v Kilikijo in pogorje Taurusa, kjer so pod pokroviteljstvom in s pomočjo Bizantincev ustanovili armensko kraljestvo Kilikijo.
To novonastalo kraljestvo je bilo pomemben zaveznik srednjeveških križarjev v Sveti deželi in trdnjava krščanstva na vzhodu.
Po propadu Seldžuškega imperija je Armenija v 12. stoletju ponovno pridobila neodvisnost. A že okoli leta 1230 so jo najprej opustošili Mongoli, njim pa so sledila druga nomadska plemena osrednje Azije od 13. pa vse do 15. stoletja. Močno oslabljeno državo sta si nato v 16. stoletju razdelila močnejša soseda – Turki na zahodu in Perzija na vzhodu.
V začetku 19. stoletja se je v Zakavkazju pojavila carska Rusija, ki je v dveh vojnah (1804–1813 in 1826–1828) prisilila Perzijo, da jim je odstopila vzhodni del Armenije, ki je tako postal del Ruskega imperija.
Stanje v zahodnem delu Armenije pa se je v 19. stoletju močno poslabšalo. Kristjani, ki so vsa stoletja veljali za drugorazredne državljane, so namreč začeli dvigovati glave po celem Osmanskem imperiju in med njimi so bili tudi Armenci. Sultan Abdul Hamid II. je v letih med 1894 in 1896 odgovoril s pokoli, ki so po različnih ocenah zahtevali do 300.000 življenj. A to je bil šele začetek. Leta 1909 je sledil nov pokol v Adani, ki je zahteval približno 20.000 do 30.000 življenj.
Nasilje pa je doseglo vrh v času 1. svetovne vojne, ko je turška država v letih 1915 do 1917 izvedla načrten genocid nad Armenci, živečimi v Anatoliji. Genocid se je pričel s poboji in prisilnim delom moških, nadaljeval pa s prisilnimi deportacijami žensk, starostnikov in otrok, ki so jih prisilili v pohode smrti v sirsko puščavo. Ljudi so postavili v kolone, nato pa jih je vojska dneve gnala po puščavi, brez vode in brez hrane, ob tem pa so jih temeljito oropali, izpostavljeni pa so bili tudi stalnemu pretepanju, mučenju, posiljevanju in pobijanju.
Natančno število žrtev najbrž ne bo znano nikoli, a ocenjuje se, da je umrlo milijon do milijon in pol Armencev. Številni Armenci so bili prisiljeni pobegniti in posledično po celem svetu še dandanes živi večmilijonska diaspora, zlasti v Ameriki in zahodni Evropi. Turčija še dandanes zanika genocid. Posamezniki, ki so nanj opozorili, so pristali v zaporu, njegovi načrtovalci pa veljajo za narodne junake.
Po vojni so Armenci sprva uspeli zavzeti velik del zahodne Armenije. Nekaj časa je kazalo, da bi morda lahko s pomočjo zahodnih sil celo uspeli ustanoviti neodvisno državo. A zahodna pomoč je ostala zgolj na papirju in ko so Armenijo leta 1920 napadli Turki in Rusi, so se sanje o samostojni državi sesule v prah.
Osrednji del Armenije z Erevanom je bil potem del Sovjetske zveze vse do njenega razpada. Armenske zahteve po avtonomiji in neodvisnosti so se ponovno pojavile konec osemdesetih let 20. stoletja, ko so se Armenci v Gorskem Karabahu, ki je upravno spadal pod Azerbajdžan, želeli priključiti matični Armeniji. Azerbajdžanci so odgovorili s protiarmenskimi pogromi, nato pa je Armenijo leta 1988 prizadel še uničujoč potres magnitude 7.2.
Armenija je 17. marca 1991 razglasila neodvisnost, temu pa je sledila vojna za Gorski Karabah s sosednjim Azerbajdžanom. Azerbajdžan je s pomočjo Turčije uvedel blokado armenskih meja, kar je močno prizadelo gospodarstvo, saj je ostala odprta le meja z Gruzijo in Iranom.
Vojna se je končala leta 1994 z ruskim posredovanjem. Za Armence je bila uspešna, saj so uspeli osvojiti želeno ozemlje, a cena je bila visoka. Ubitih je bilo okrog 30.000 ljudi, še dodaten milijon pa je bilo razseljenih. Meje z Azerbajdžanom in Turčijo pa so ostale zaprte.
Po vojni so se razmere v državi nekoliko izboljšale. Armenija je okrepila sodelovanje z Evropsko unijo, državami nekdanje Sovjetske zveze in državami Arabske lige, oskrbovalne poti pa je uspela preusmeriti proti Gruziji in Iranu, s katerima je v dobrih odnosih.
Letos pa so v septembru ponovno izbruhnili spopadi za Gorski Karabah. Ob posredovanju Rusije je bilo v začetku novembra sicer podpisano premirje, a vse skupaj se je za Armence končalo z grenkim priokusom. Azerbajdžan jim je namreč ob izdatni pomoči Turčije, ki se je aktivno vpletla v spopad, uspel iztrgati kar nekaj ozemlja, kar je sprožilo nov val beguncev.
Aktivno vmešavanje in grožnje s strani Turčije pa so tudi obudile spomin na nikoli pozabljeni genocid. In glede na turško zgodovino utegne biti ta strah še kako upravičen.
Morda pa je čas, da se Evropejci in Američani kdaj spomnimo tudi na naše brate v Kristusu v tej ogroženi in oblegani deželi – prvem in najstarejšem krščanskem kraljestvu v zgodovini.
Robert Pevec