Views: 38
»Sporočili so kralju Davidu in rekli: ›GOSPOD je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.‹ David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto. 13 Ko so nosilci GOSPODOVE skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. 14 David je na vso moč rajal pred GOSPODOM. Bil je opasan s platnenim efódom. 15 Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel GOSPODOVO skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem. … 17 Prinesli so GOSPODOVO skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred GOSPODOM žgalne in mirovne daritve. 18 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu GOSPODA nad vojskami. 19 Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo. 20 Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: ›Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!‹ 21 David pa je rekel Miháli: ›Pred GOSPODOM, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez GOSPODOVO ljudstvo, čez Izraela, da, pred GOSPODOM bom rajal, 22 čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.‹ 23 Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti.« (Druga Samuelova knjiga 6,12–15.17–23)
Današnji odlomek iz Druge Samuelova knjiga nam približa prizor o Davidu in Izraelovem ljudstvu, ki praznuje ob vrnitvi skrinje zaveze v Jeruzalem.
Skrinjo zaveze so ukradli in ob njeni vrnitvi se ljudstvo neizmerno radosti. Ljudstvo čuti, da mu je Bog blizu, in naredi veliko praznovanje. In z njim je kralj David. Stopi na čelo procesije, daruje vola in pitano tele. Z ljudstvom na vso moč vzklika, poje in pleše.
To je bil praznik: veselje Božjega ljudstva, kajti Bog je bil z njim. In David? Pleše. Pleše pred ljudstvom, izrazi svoje veselje brez sramu. To je duhovno veselje ob srečanju z Gospodom: Bog se je vrnil k nam. In to nam daje veselje. David ne razmišlja o tem, da je kralj in da mora kralj biti ločen od ljudi … njegovo veličanstvo … biti na distanci. David ljubi Gospoda, srečen je ob tem dogodku, da so prinesli Gospodovo skrinjo. Izrazi to srečo, to veselje, pleše in zagotovo tudi poje kakor vse ljudstvo.
Tudi nam se zgodi, da čutimo veselje, ko smo z Gospodom. Morda ljudje v župniji ali vasi pripravijo praznovanje. Spomnimo se na še en prizor iz zgodovine Izraela: ko v Nehemijevem času ponovno najdejo knjigo postave, tudi takrat ljudstvo joče od veselja in praznuje po svojih domovih.
Besedilo preroka Samuela v nadaljevanju opisuje, kako se David vrne v svojo hišo, kjer ga z zaničevanjem sprejme ena njegovih žena, Mihala, Savlova hči. Ko je videla kralja plesati, se ga je sramovala in ga grajala: »Te ni sram, da si plesal kot nek prostak, kot eden izmed ljudstva?« Gre za preziranje pristne vernosti, spontanosti veselja z Gospodom. In David ji pojasni: »Ampak, glej, to je bil razlog za veselje. Veselje v Gospodu, kajti domov smo prinesli skrinjo zaveze.« Ona pa ga je zaničevala. In Sveto pismo pravi, da Mihala zaradi tega ni imela otrok. Gospod jo je kaznoval. Ko v kristjanu manjka veselja, ta kristjan ni rodoviten. Ko manjka veselja v našem srcu, ni rodovitnosti.
»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Pismo Filipljanom 4,4)
»Zmeraj se veselite.« (Prvo pismo Tesaloničanom 5,16)
»Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!« (Pismo Filipljanom 2,18)
Cerkev ne bo šla naprej, evangelij ne bo šel naprej z dolgočasnimi in zagrenjenimi evangelizatorji. Ne. Šel bo dalje samo z radostnimi evangelizatorji, polnimi veselja. Z veseljem ob sprejemanju Božje besede, z veseljem, da smo kristjani, z veseljem, da gremo dalje, zmožni praznovati, ne da bi se sramovali in ne da bi bili kot ta Mihala, kot formalni kristjani, kristjani, ujetniki formalnosti.
Krščansko življenje je v tem, da odkrijemo, da nas Bog Oče ljubi brezpogojno in zastonjsko. To je lepa novica evangelija, ki jo je Jezus oznanjal in izpričeval »do konca«: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.« (Evangelij po Janezu 13,1) Ta dobra novica je postala resničnost za vsakega izmed nas na binkošti (glej Apostolska dela 2,1–13) – in na osebne binkošti vsakega izmed nas, ko je bil Sveti Duh, neskončna Očetova ljubezen do njegovega Sina, izlit v naša srca. Resnično smo ljubljeni kakor Sin Jezus, resnični otroci Očeta, pristni bratje in sestre drug drugemu.
Če sprejmemo ta zastonjski dar, se življenje spremeni in se predvsem preoblikuje pogled na življenje, na nas same, na druge, na sedanjost, na preteklost in predvsem na čas, ki nas čaka: velika ljubezen, s katero smo ljubljeni (glej Pismo Efežanom 2,4), se razodeva kakor tista vroča in močna svetloba, ki obdaja življenje, stvarnost, odnose. Kakor v sončnem dnevu narava in celo naša mesta postanejo lepša, tako tudi vera in sprejemanje Gospodove ljubezni razodevata, kako je vsaka podrobnost našega obstoja dragocena, edinstvena, neponovljiva, kljub problemom, težavam in našim nedoslednostim. Še vedno zelo odmeva Jezusovo povabilo: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Evangelij po Mateju 5,12a) Veselje, ki je nedvomno drugačno od evforije, je zavest srca, ki je prepojeno z ljubeznijo – tudi sredi življenjskih preizkušenj – in je ena izmed pristnih značilnosti resnične svetosti.
Je pristno, preprosto veselje, ki omogoča okušanje priložnosti za dobro, ki nam jih ponuja življenje, kar se med drugim izraža tudi preko dobre jedi, ki jo podelimo, v pogledu razumevanja in podpore in – zakaj ne? – v zdravici ob prijateljevem jubileju ali dosežku … Mislim na veselje, ki ga živimo v občestvu, ki ga podelimo in se ga udeležimo, saj »je večja sreča dajati kakor prejemati.« (Apostolska dela 20,35) Bratska ljubezen povečuje našo sposobnost za veselje, saj nas usposablja za to, da se veselimo z drugimi, ko jim je dobro.
»Veselite se v Gospodu in radujte, pravični, in glasno pojte vsi, ki ste pravega srca.« (Psalm 32,11)
Z.M.