Views: 95
Besedilo: Evangelij po Luku 17,11–19
Danes se pridružujemo številnim kristjanom po svetu, ki bodo v teh dneh praznovali praznik dan zahvale! Praznik ima v različnih državah različne začetke, tako datumsko kot tudi vzročno. Nekje so uvedli praznik, ker je njihov kralj dobil vojno, drugod, ker jim je Bog dal dobro letino, spet drugod, ker so preživeli težko zimo, tako da so od Indijancev dobili hrano.
Praznik dan zahvale najbolj poznamo iz ZDA. Vendar ga praznujejo še v Kanadi, Braziliji, Angliji, na Japonskem itd. Osebno mi je zelo žal, da v Sloveniji ta dan ni uradni praznik, saj bi morda Slovenci malo več razmišljali o stvareh, ki jih imamo in za katere smo lahko hvaležni. Saj smo preveč osredotočeni na to, česar nimamo, in premalo na to, kar imamo.
Kakorkoli, praznik najdemo že v Svetem pismu, ko je Bog zapovedal svojemu ljudstvu, naj ga enkrat na leto še posebej počastijo za vso dobroto, ki jim jo je izkazal Bog. Dal jim je natančna navodila, kaj naj naredijo in koliko naj mu prinesejo nazaj. Imenoval se je žetveni praznik.
»Obhajaj praznik tednov za prvine pšenične žetve in praznik spravljanja pridelkov ob koncu leta.« (Druga Mojzesova knjiga 34,22)
»A ne prikažite se praznih rok pred Gospodovim obličjem, ampak z darom, ki ga zmore tvoja roka, kakor te je blagoslovil Gospod, tvoj Bog.« (Peta Mojzesova knjiga 16,16b)
Torej danes praznujemo Božjo dobroto, s katero nas je obsipal celo leto. V praznovanje želimo vključiti svoj um, telo in srce. Mislim, da smo zgodbo prebrali prehitro, zato jo bom poskusil še enkrat lepo počasi razložiti.
Predstavljajmo si deset mož, ki so zboleli za najhujšo boleznijo tistega časa. Sveto pismo govori, da so za to strašno boleznijo zbolevali kralji, veliki vojščaki, duhovniki, preroki, možje in žene, otroci, ne glede na položaj, izobrazbo, status, stan … V našem primeru nam ne izda niti njihovih imen niti ne govori o njihovem delu oz. poklicu. Morda so bili nekateri samski, drugi poročeni in taki, ki so imeli svoje otroke. Še včeraj so sanjali o tem, kako bodo zgradili večjo hišo. Kako bodo skupaj s prijatelji šli na ribolov ali popravili mizo, ki se že nekaj časa maje. Morda so nekateri med njimi sanjali o svoji zaročenki in poroki. Morda je eden od njih ravno razmišljal, kako bo zaprosil za roko dekle, ki mu je že nekaj časa pri srcu. Verjamem, da je imel vsak svoje načrte, sanje, pričakovanja, želje …
A poglej jih danes!
Lišaji, ki so se najpogosteje začeli kazati na vekah, obrazu, laseh, ki so vsak dan bolj postajali sivi, lišaji, ki so se začeli širiti po obrazu, rokah, nogah in se jih niso mogli znebiti. Lišaji, ki so naznanjali najhujšo neozdravljivo bolezen, ki se je imenovala gobavost in za katero ni bilo zdravila. Vse, kar so lahko čakali, je bila samo smrt. Ker je bila bolezen zelo nalezljiva, so morali zapustiti domove, svoja mesta in vasi ter se naseliti izven mest, v zapuščene predele, jame, kamor po navadi ni stopil nihče. Družili so se samo med seboj.
Si predstavljate skupnost, kjer živijo samo na smrt bolni ljudje? Le kakšni so njihovi pogovori? Le o čem razmišljajo? Mislim si, morda se med seboj primerjajo: »O, tebi gre kar dobro, poglej moji roki. Obe sta že polni gob. Poglej mojo nogo, jutri mi bo odpadla, saj je prišla rana do kosti. Joj, pogrešam prste, ko sem jih imel, sem lahko vsaj kaj počel. Sedaj ne morem niti piščali igrati.« Verjetno je bilo slišati stokanje, saj ni bilo zdravila, ki bi jim lajšalo bolečine. A tista srčna bolečina je bila še globlja in glasnejša. Nikoli več ne bom videl svoje žene ali moža, otrok. Nikoli!
Živeli so v votlinah in samo mislim si, kako je moralo vse smrdeti. Po človeških iztrebkih in sami vrsti bolezni, ki je povzročala odprte rane.
Danes se vsi mi nahajamo v izolaciji. Ne morem reči, da zaradi iste bolezni kot naši znanci iz zgodbe. Ne morem reči, da se nam godi enako hudo. Vendar nam je bila čez noč odvzeta svoboda, morda služba, morda ste zaposleni v zdravstvu in morate živeti ločeno, da ne bi okužili svojih domačih. Odvzeta nam je bila svoboda nakupovanja, gibanja, druženja. Namesto tega smo zaradi karantene zaprti v svoja stanovanja, hiše in živimo z velikim strahom, saj se v bolnici nahaja moja ljubljena žena. Živimo v strahu, da bo zbolel moj otrok. Strah me je, ker ne vem, kako bom plačal račune. Strah me je, ker ne vem, kam vse to vodi. Strah me je, ko slišim, koliko ljudi je že umrlo. Strah me je, ker ne vem, kakšen bo jutrišnji dan in kaj mi bo prinesel. Strah me je!
In v vsem tem trpljenju nekega dne naši prijatelji iz Svetega pisma zaslišijo, da bo šel Jezus mimo njihove vasi, ki je bila med Samarijo in Galilejo. Predvidevam, da so nekateri med njimi že slišali zanj. Morda to, da je Božji Sin. Morda to, da je ozdravil mnogo bolnih in gobavih!
Kakorkoli že, odpravili so se proti njemu, čeprav so vedeli, da je to nevaren podvig, saj bi jih lahko drugi ubili s kamenjem, ker jim ni bilo dovoljeno hoditi prosto naokoli. Vendar so se možje zavedali edinega upanja in edine možnosti, ki se jim je pokazala. Izgubiti nimajo veliko. Naenkrat so zagledali Jezusa, kako se približuje, in od daleč začeli na ves glas vpiti: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«
Pravilo tistega časa je bilo, da če si bil gobav, si moral že na daleč vpiti, da si opozoril nase in svojo bolezen, da so se ti drugi lahko izognili. Nekateri so imeli na svoja oblačila celo prišite zvončke, ki so med hojo cingljali in oznanjali, da so nečisti. Svoje bolezni nikakor niso mogli prikriti.
Tudi danes resnosti Covida 19 ne moremo zanikati. Nošenje mask nas nenehno opozarja, da smo v nevarnosti in da je med nami bolezen, ki je resna in se ji moramo izogniti. Zanimivo je to, da so ga gobavci poklicali »Učitelj«, kar je bila v tistem času najvišja funkcija. Jezusu so želeli izkazati čast. A verjetno so se hkrati zavedali, da je samo on zmožen, da jim pomaga.
Jezus jih je zagledal in slišal ter jim dal enostaven, celo malo čuden odgovor: »Pojdite in se pokažite duhovnikom!« Rad bi vedel, kaj so si tistega trenutka mislili naši prijatelji iz Evangelija po Luku, ko so dobili njim tako nesmiseln odgovor. »Sedaj naj gremo k duhovnikom?« »Nas Jezus ni razumel? Ali ni videl, da smo gobavi? Morda ni slišal naše prošnje, da potrebujemo zdravje?« Je prišlo do nesporazuma?
Slišim, da se po svetu odvija veliko protestov zaradi zaustavitve življenja, protestov zaradi zapiranja podjetij, šol in drugih ustanov. Kritizirajo vlade. Nasprotujejo zakonom. Ne upoštevajo ukrepov in vpijejo po svojih pravicah, ne glede na izid. Kot da bo vse v redu, če bomo lahko živeli, kot si želimo. Kot da bomo lahko preslepili bolezen.
Ja, naši znanci so kričali po ozdravljenju. A Jezus je v njih videl še večjo težavo. Še večjo potrebo, kot so se je oni zavedali. S svojim odgovorom jih je želel spomniti. Prisluhnimo, na kaj:
Odgovoril je: »Pojdite se pokazat duhovnikom!« Zakaj je za Jezusa duhovnik tako pomemben, da jih pošilja k njemu? Ali so za Jezusa duhovniki tudi danes tako pomembni? Ali je za tebe duhovnik pomemben? Kdo skrbi za tvoje duhovne potrebe?
A zgodba me preseneča. Vsi do enega. Vseh deset mož se je obrnilo in odšlo k duhovniku. Kakšna poslušnost! In kakšna vera! Verovali so besedam Jezusa, ne glede na to, da so bile malo čudne, kot da bi bile vzete iz konteksta in ne v skladu z njihovo potrebo in prošnjo. Ravnali so po slišani besedi. Gremo se pokazat duhovniku.
In kaj se je zgodilo?
Sveto pismo pravi: »… in med potjo so bili očiščeni.« Prav vsi. Vseh deset mož. Kar predstavljam si, kako so hitro hodili, ko je nekdo pogledal prijatelja in opazil: »O, ti pa nimaš več gobe na nosu. Ko je drugi začutil, da ne potrebuje več palice za oporo, saj je njegov gleženj postal močan, ko je tretji naenkrat jasneje videl. In ko so se spogledali, za trenutek utihnili in naenkrat začeli poskakovati, vpiti, se objemati, saj so doumeli, da so ozdravljeni. Mislim si, kako so plesali, kričali in se smejali. Nočne more je konec.
Seveda so obiskali duhovnika, saj je bil duhovnik v tistem času kot zdravnik ali sodnik, ki je imel edini pravico razglasiti gobavega človeka za zdravega. Kakšen konec zgodbe.
Čeprav je še ni konec. Da se je lahko zgodil čudež, so morali ti možje začeti hoditi v veri, še preden so se njihove okoliščine spremenile. Ne vemo, kdaj se bodo spremenile naše okoliščine v Sloveniji. Ne vemo, koliko časa bomo imeli pandemijo. Ne vemo, koliko časa bo šolanje na daljavo. Ne vemo, ali bomo še imeli službo ali ne. Ne vemo, ali bomo tudi mi zboleli. Ne vemo, kdaj bodo sprostili ukrene.
A eno vemo. Ni nam treba živeti v strahu. Obupu. Negotovosti. Danes lahko izberemo, enako kot naši prijatelji. Vero! Vero, da kar Jezus reče, drži in drži. Izberimo vero, da bo vse še dobro. Zamenjajmo strah z vero. Zamenjajmo zaskrbljenost z vero. Zamenjajmo negotovost z vero. Zamenjajmo nemir z vero, ki jo daje Jezus. Verujmo vanj in jutrišnji dan bo lepši.
Si mislite, kaj se je zgodilo prijateljem, ko so se vrnili na svoje domove, k svojim domačim? Kakšno veselje. Kakšna izkoriščena priložnost. Kakšen met. Samo zato, ker so verovali na besedo.
Ali veš, kaj se lahko zgodi s tvojim življenjem, če dovoliš, da v tvoje srce pride vera, radikalna sprememba? In, dragi moj prijatelj, če kaj potrebuješ, potem danes potrebuješ ne samo ustavitev bolezni, ukrepov, službo itd. Ti potrebuješ vero v Jezusa, ki bo popolnoma spremenil tvoje življenje.
Zakaj to pravim?
Ker je takrat in danes situacija podobna. Greh je bil takrat in je še vedno danes najbolj kužna bolezen, ki jo lahko pozdravi edino Jezus. Ali je tvoj greh Jezus že pozdravil? Vabim te, da zdaj prideš k Jezusu v molitvi in veri in te bo sprejel, opral bo tvoj greh in te odrešil. Sveto pismo pravi, da je plačilo za greh smrt, milostni dar pa je večno življenje v Jezusu Kristusu! (Pismo Rimljanom 6,23)
Zato tudi ti potrebuješ duhovnika, nekoga, ki ti bo razložil pot odrešenja, pot osvobajanja od grehov. Edino svoboda od grehov ti bo dala potrebni mir v duši. večno upanje na boljši jutri … Zagotovilo, da obstaja drugi svet, v katerega te kliče Jezus, ki je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje!« (Evangelij po Janezu 14,6) Zunaj Jezusa ne moreš najti ne poti ne resnice ne življenja. Z veseljem ti želim pomagati razumeti to pomembno resnico! Lahko me pokličeš!
A na koncu bi rad povedal še nekaj vsem nam, ki že imamo vero. Bilo je 10 mož. Deset mož je fizično ozdravelo. A le eden med njimi je bil ozdravljen fizično in duhovno. Zakaj? Sveto pismo pravi, da se je samo eden od njih vrnil k Jezusu, padel na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval ter z močnim glasom začel slaviti Boga.
In šele tu je zaključek zgodbe.
Ko se nas Jezus resnično dotakne oz. nas pozdravi, to v nas povzroči veliko radost, ki se spremeni v hvaležnost in čaščenje Boga! Brez hvaležnosti se ne da častiti Boga! Še vedno ostaneš zazrt vase, v svoj egoizem, svoje potrebe, nespremenjen … Pridi k Jezusu in mu povej, da si mu hvaležen, in dal ti bo svobodo, ki je mogoče še nisi doživel!
Danes praznujemo dan zahvale. Kako lahko pripravimo svoje srce, da bo hvaležno za dobrote, ki nam jih daje Gospod? Kako se mu lahko zahvalimo?
- To ne more priti od nas samih. To ni človeška lastnost. Sveto pismo pravi, da so naša dela dela mesa: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepje, razprtije, strankarstva, nevoščljivost, pijančevanje itd.
Delo Duha v nas pa je, da povzroča: radost, mir, ljubezen, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladanje … Torej smo odvisni od Duha, ki bo v nas povzročil veselje darovanja.
Če se danes ne moremo veseliti, če v srcu ne čutimo hvaležnosti, potem je z nami nekaj narobe. Potem moramo moliti, da pride na nas Sveti Duh.
- Premišljujmo o Božjih darovih. Premišljujmo o njegovih dobrotah, kot pravi pesem »Štej dobrote svojega Boga«. Zapisuj si jih. Opominjaj svoje srce na dobrote, darove, ki ti jih je Bog pripravil v letu 2020. Spominjaj se. Naj se ti ne zdi vse samoumevno. Vsak dan razmišljajte o svojem zdravju, prijateljih, hrani, ki je pred vami. Še posebej razmišljajte o žrtvi Jezusa, brez katere bi bili še vedno tujci in priseljenci. Tako pa smo posinovljeni Božji otroci. Namenjeni za večnost.
- Izrazite hvaležnost svojim domačim. Povejte jim glasno, za kaj ste jim hvaležni. Naj slišijo. Po navadi se lepo govori o svojih bližnjih šele na pokopališču. Ne bodimo prepozni. Spregovorimo danes. Povejmo drug drugemu: »Hvala!« Naj bo to del našega praznovanja. Morda nimamo družine. Morda smo sami. Vzemimo mobitel in pokličimo svoje prijatelje ali jim napišimo kratko sporočilo. Presenečeni boste, koliko sporočil in zahval boste dobili nazaj.
- Seveda pa ne ostanimo samo pri besedah. Sedaj je trenutek, da stopimo tudi v pravo akcijo in Boga počastimo s svojimi finančnimi darovi.
»Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.« (Drugo pismo Korinčanom 9,7)
Z.