Views: 78
Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata; Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce, Hetejce, Perizéjce, Rafájevce, Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce. (1Mz, 18-21)
Med svojim dodiplomskim študijem na Inštitutu za Bližnji vzhod Fakultete za mednarodne odnose Univerze Columbia, sem se udeležil številnih seminarjev glede vprašanj, ki so zadevala konflikt na Bližnjem vzhodu.
Semester za semestrom smo proučevali Bližnjevzhodni konflikt, kot da bi šlo za najbolj zapleteni konflikt na svetu – ko pa gre pravzaprav za konflikt, ki ga je na celem svetu najlažje razložiti. Morda ga je najtežje rešiti, a ga je najenostavneje razložiti.
V bistvu gre za tole: ena stran si želi smrti druge strani.
Izrael želi obstajati kot židovska država in živeti v miru. Izrael ravno tako priznava pravico Palestincev do svoje države in življenja v miru. Problem pa je v tem, da večina Palestincev in številni drugi muslimani in Arabci ne želijo priznati pravice Izraela, da obstaja kot židovska država.
To velja že vse od leta 1947, ko so Združeni narodi izglasovali razdelitev dežele, imenovane Palestina, na židovsko in arabsko državo.

Ozemlje današnjega Izraela oz. »Palestine« je bilo do konca 1. svetovne vojne del Turčije, ki je po porazu v vojni prenesla suverenost nad tem ozemljem na Društvo narodov (predhodnik kasnejših Združenih narodov), ki je mandat nad ozemljem predalo v upravljanje Veliki Britaniji z namenom, da bi v skladu z Balfourjevo deklaracijo ozemlje namenila bodoči židovski državi. Britanci so ozemlje kmalu razdelili (slika levo) na del, ki naj bi pripadel bodoči židovski državi (zahodno od reke Jordan »Palestine«) in del ki naj bi pripadel Arabcem (ozemlje onkraj Jordana ali Transjordanija) in iz katerega je nastala današnja kraljevina Jordanija. Zaradi pritiska s strani Arabcev je po 2. svetovni vojni prišlo še do nove delitve ozemlja zahodno od Jordana (slika desno) na židovski in arabski del, Jeruzalem pa naj bi bil mesto z mednarodnim statusom.

Židje so sprejeli delitev, ki so jo izglasovali Združeni narodi, Arabci in druge muslimanske države pa je niso hoteli sprejeti.
Ko se je Britanska vladavina 15. maja 1948 zaključila, so vojske vseh sosednjih arabskih držav – Libanona, Sirije, Iraka, Transjordanije (današnja Jordanija op.prev.) in Egipta – napadle komaj en dan staro državo Izrael z namenom, da bi jo uničile.
A na presenečenje celotnega sveta je mala židovska državica preživela.
Nato se je vse skupaj ponovilo. Leta 1967 je egiptovski diktator, Gamal Abdel Nasser, razglasil svoj načrt – kot je sam dejal »uničenja Izraela«. Egipčanske čete je namestil na mejo z Izraelom, obenem pa so se mobilizirale in pripravile na napad tudi vojske sosednjih arabskih držav. A Izrael jih je prehitel in preventivno napadel Egipt in Sirijo. Izrael ni napadel Jordanije in je jordanskega kralja rotil, naj se ne vmeša v vojno. A se je. In zgolj zaradi tega je Izrael zavzel jordansko ozemlje – »Zahodni breg« reke Jordan.
Kmalu po vojni so se arabske države sestale v Kartumu v Sudanu, kjer so razglasile svoj slavni trojni »Ne«: nobenega priznanja, nobenega miru, nobenih pogajanj.

Vojna leta 1967 pa je imela še eno posledico – rojstvo »Palestincev«. Do leta 1967 namreč nihče ni vedel, da obstaja nekakšno »Palestinsko ljudstvo«. Vsi so govorili o vojnah in sporih med Izraelom in Arabci. Gazo je med vojno leta 1948 zasedel (okupiral?) Egipt, t.i. Zahodni breg (starodavno ime za to ozemlje je Judeja in Samarija) pa je zavzela Jordanija. Zasedeno ozemlje sta nadzorovala slabih dvajset let – do vojne leta 1967. Zanimivo dejstvo pri tem je, da Egiptu in Jordaniji nikoli nihče ni očital, da sta okupirala palestinsko ozemlje. Egiptu in Jordaniji se ravno tako v tem času ni bilo potrebno ubadati z upornimi »Palestinci«, ki bi se v obupni želji po svoji državi upirali njihovi okupaciji. Morda zato, ker tam nikoli ni bilo nobenih Palestincev ampak zgolj lokalno živeči Arabci, nič drugačni od tistih v Egiptu ali Jordaniji?
No, ena stvar, ki jo je storil – dobro desetletje kasneje, leta 1978 – je bila ta, da je vrnil Egiptu celoten Sinajski polotok (ozemlje, večje od samega Izraela in bogato z nafto), ker je Egipt pod novim vodstvom z Izraelom podpisal mirovni sporazum.
In kaj naj bi storil Izrael?
Izrael je tako izročil ozemlje v zameno za obljubo za mir z Egiptom in vedno je bil pripravljen enako ravnati tudi s Palestinci. Vse kar bi Palestinci morali storiti je, da priznajo Izrael kot židovsko državo in obljubijo, da bodo v miru živeli z njo.
A ko je Izrael predlagal zamenjavo ozemlja za mir – kot je to storil leta 2000, ko je pristal na to, da bo dal Palestincem suvereno državo na več kot 95% Zahodnega brega in celotno Gazo – je palestinsko vodstvo zavrnilo ponudbo in namesto tega poslalo v Izrael valove samomorilskih teroristov.
Ves ta čas pa so bili palestinski radio, televizija in šolski program polni hvalnic teroristom, demoniziranja Židov in dnevnega ponavljanja sporočila, da je potrebno Izrael uničiti.
Zato torej ni težko razložiti Bližnjevzhodnega spora. Ena stran si želi smrti druge strani. Moto Hamasa, palestinskega vladarja Gaze, je: »Mi ljubimo smrt ravno tako kot Židje ljubijo življenje.«
Na svetu obstaja 22 arabskih držav, ki se raztezajo od Atlantskega do Indijskega oceana. In na svetu obstaja samo ena »židovska država«. Velika je približno toliko kot New Jersey. Še majceni El Salvador je večji od Izraela. (Izrael je le malenkost večji od Slovenije op.prev.)

Izrael v primerjavi z državami Arabske lige
Za konec si zastavite ti dve vprašanji: Če bi jutri Izrael odložil svoje orožje in razglasil »ne bomo se več borili« – kaj bi se zgodilo? In če bi arabske države okoli Izraela odložile svoje orožje in razglasile »ne bomo se več borili« – kaj bi se zgodilo?
V prvem primeru bi prišlo do takojšnjega uničenja Izraela in množičnega pomora židovskega prebivalstva. V drugem primeri bi naslednji dan imeli mir.
Kot sem zapisal na začetku, je problem enostavno opisati: ena stran si želi smrti druge strani. In če temu ne bi bilo tako, bi imeli mir.
Prosim zapomnite si: Na geografskem območju, znanem pod imenom Palestina, nikoli ni bilo suverene države, ki ne bi bila židovska. Izrael je tretja židovska država na tem območju. Tam nikoli ni bilo suverene arabske, palestinske, muslimanske ali katerekoli druge države.
In to je težava: Zakaj ne moremo dovoliti obstoja ene židovske države v velikosti El Salvadorja?
To je Bližnjevzhodni problem.
Robert Pevec
Prevod in priredba po avtorju Dennisu Pragerju s Prager University (https://www.prageru.com/video/the-middle-east-problem).