Views: 20
Božič je poseben čas. Je družinski praznik. Drugi prazniki so drugačni. Veliko noč ponavadi praznujemo v cerkvi. Nacionalni prazniki se počastijo z govori, paradami in vladnimi ceremonijami. Božič pa je proslavljen doma, saj je to praznovanje rojstnega dne.
V praznovanju rojstva Jezusa Kristusa je ironija. Rodil se je stran od doma, na poti, ki simbolizira nemirno in tavajočo naravo sveta, v katerega je prišel. Rojen je bil v negotovosti hleva, kar je že takrat simboliziralo, da bo v času njegovega javnega delovanja imel zelo malo domačega življenja. Potikal se je po ulicah mesta starodavne Palestine. Umrl je, s sabo pa vzel preizkušnjo križa, da bi lahko skozi njegovo trpljenje in veličastno vstajenje človeštvo našlo odrešenje.
Božič ima za vsakega posameznika različen pomen. Nekaterim Božič pomeni pridobiti več denarja. Ljudje tekmujejo med sabo v pripravljanju na praznovanje dogodka. Nekateri ne verujejo v Kristusa; lahko ga celo sovražijo. Božič je postal velik posel, saj smo ljudje bolj zaskrbljeni, ko slišimo o svojem dobičku, kot pa, da slišimo o prerokbi iz Betlehema. Cingljajoč zven denarja je nekaterim slajši od oznanitve Jezusovega rojstva, ki so ga angeli oznanili pastirjem.
Mnogo ljudi ne more poslušati božičnih pesmi, saj so njihova ušesa prilagojena različnim zvokom. Nekateri umi so pritrjeni na Wall Street, njihove oči so usmerjene na poročila o padanju ali naraščanju borze.
Iskanje užitka marsikomu zavzame čas in misli. Nekateri poskušajo najti vesel Božič v tem, kar imenujejo razvedrilo in zabava. Namesto, da bi sprejeli duha Božiča, se odločijo, da se bodo na Božič opijali z žganimi pijačami. Za mnoge je to praznik priložnost za praznovanje na napačen način.
Apostol Pavel je nekoč dejal: »Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem« (1 Korinčanom 9,27). S tem je Pavel želel povedati, da je premagal svojo lakoto in zadržal svoje želje. Tudi mi moramo premagati naša sovraštva, dvome, tesnobe. Prav tako moramo premagati svojo sebičnost – tudi željo po posebnih božičnih darilih zase.
Ne moremo imeti veselega Božiča in srečnega novega leta, če smo postali sužnji svojim strastem in razvadam, ki nas preganjajo. Te stvari – materializem, denar, umetno zadovoljstvo – izrivajo Kristusa iz Božiča. Ljudje smo ponavadi tako zaposleni z vsemi drugimi stvarmi, da nimamo niti časa razmisliti o sporočilu otroka iz Betlehema.
Na prvi božič, pred 2000 leti, je svet doživel tri pojave: Prvi je bil zvezda. Mnogo zvezd je sijalo na nebu, ven- dar nobena kot ta. Ta ena je sijala z avro in briljanco. Bilo je, kot da bi Bog vzel luč iz nebes in jo obesil na temno nebo po vsem nemirnem svetu.
Drugi pojav je bila nova pesem v zraku. Svet, ki je svojo pesem izgubil, se je ponovno naučil peti. S prihodom Boga kot človeka se je v srcih ljudi pojavilo upanje. Pod vodstvom angelskih bitij lahko sedaj začnemo z vriskanjem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Luka 2,14).
In tretji pojav je bil dobra novica o prihodu Odrešenika, ki je prišel, da bi ljudi odrešil greha: »Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Matej 1,21). Jezus je bil poglavitna tema tistega prvega Božiča. Zvezda, pesem, darila, klanjanje, veselje, upanje in navdušenje – vse zaradi njega.
Božja zvezda je obljubila mir svetu, če bomo verjeli in zaupali njemu. Ampak, ker smo Jezusa zavrnili, na svetu ni miru. Prepogosto posvetne stvari prinašajo samo strah, tesnobo in prav tako več vojne.
Dandanes najdemo samooklicane odrešitelje, ljudi, ki trdijo, da so božje darilo svetu. Kako različni so od Jezusa, ki je bil »bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Korinčanom 8,9).
Sveto Pismo pravi: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Luka 2,11). Nebesa in Zemlja sta se združili! Bog in človeštvo sta se znova povezala. Upanje za tiste, ki so ga izgubili, pomilostitev za krive, odpuščanje za tiste, katerim vest ne da miru, mir za tiste, ki ga nikoli niso poznali in dobra novica za tiste, ki ne poznajo drugega kot slabe novice!
Da, Jezus Kristus nas lahko reši iz obupa! Pogovarjal sem se z mnogimi voditelji in ena stvar, ki je mnogim skupna je pesimizem. Napetosti, konflikti in na prvi pogled nerešljive težave tega sveta, nas delajo cinične in dvomljive.
Mnogo cinikov bo krivilo Boga za težave tega sveta. Kriviti moramo sami sebe. Imamo duhovno bolezen, ki se imenuje greh. Dokler greh ne bo premagan, svet ne bo boljši kraj za življenje.
Ko ljudje namerno zavračamo princa miru, plačujemo grozno ceno. Sekularna in materialistična družba, ki je zavrnila princa miru, popusti pesimizmu in obupu. Žalostni cinizem, ki je prišel zaradi zavračanja Boga, se kaže v naši literaturi, umetnosti, filmih, televizijskih programih in celo prižnicah.
Božič bi naj bil čas obnovljenega upanja – ne upanje v določenem političnem konceptu. Ampak božično upanje; upanje v Jezusa Kristusa, upanje, da bo Bog kljub našemu brezglavemu ravnanju iz zmede naredil red.
Ampak božič je še bolj oseben. Angel, ki je rekel: »On bo rešil svoje ljudi greha,« se je dotaknil samega središča naših potreb.
Dandanes se ljudje raje ne pogovarjamo o grehu, saj se ne želimo soočiti z realnostjo svoje duhovne bolezni. Slišal sem o možu, ki se mu je pogovor o raku zdel neokusen. Ko bi se tema pojavila, bi odšel. Na redne preiskave ni privolil. Ni dovolil rentgenskega slikanja. Nekega dne je doživel izgubo teže in apetita. Prepričali so ga, da je imel fizičen pregled. Zdravniki so ugotovili, da ima raka velike razsežnosti.
Tako je tudi z grehom. Naš odpor v pogovoru o grehu, naše nagnjenje, da ga ignoriramo, naša zamera ljudem, ki govorijo o njem, je lahko pokazatelj našega skrivnega strahu, da smo polni greha.
Jezus Kristus ima veliko povedati o grehu. Prišel je tisto prvo božično noč, da bi »rešil svoje ljudstvo greha«. Noben zdravnik na svetu ne more zdraviti greha. Noben psihiater na svetu ne more ozdraviti greha. Lahko delajo na simptomih, lahko grešniku pomagajo živeti s svojim grehom, vendar se bolezni ne morejo znebiti. Samo Jezus Kristus lahko pozdravi bolezen greha.
“Božično sporočilo pravi, da je Božja milost večja od našega greha.”
O tem govorita križ in vstajenje. Božič ni božič brez sporočila o Kristusovi smrti in vstajenju. Zato se je rodil. To je bilo sporočilo prve božične noči: »Poimenovali ga boste Jezus, ker bo rešil svoje ljudstvo pred grehi.« Božično sporočilo pravi, da je Božja milost večja od našega greha. Vprašanje greha je bilo odgovorjeno na križu. Božič pravi, da je križ segal tako globoko, kot so bile naše potrebe. Križ je bil zdravilo, ki nam ga je ljubeči Bog po svojem ljubljenem Sinu ponudil, plačal in dal.
Nikoli se ne približam Božiču, ne da bi pomislil na tisoče ljudi, ki so osamljeni, bolni in v težavah v tem letnem času. Božič je opomin od samega Boga, da nismo sami. Prerok Izaija je rekel, da se bo njegovo ime klicalo Emanuel, kar pomeni, Bog je z nami (Izaija 7,14; Matej 1,23). Bog je v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju razodel pomirjajočo ljubezen, ki nas je rešila ločenosti in osamljenosti.
V božičnem času si lahko prepričan, da je Jezus Kristus tukaj. On je tu, da nam dá upanje, da nam odpusti grehe, nam dá novo pesem, daje vero in zaceli naše duhovne rane, če mu le dopustimo.
Božično sporočilo se ni spremenilo niti po 2000 letih. Božič nas še vedno spominja, da je Bog z nami.
Kljub vsemu pesimizmu in cinizmu, kljub vsem novicam o umorih, atentatih, nemirih, demonstracijah in vojnah, je Jezus Kristus živ. Živ je, da premaga obup, nam dá upanje in odpušča grehe, odvzame osamljenost. Živ je, da nas spravi z Bogom. Ta Božič sprejmi Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika in Gospoda. Daj mu darilo, ki si ga želi – daj mu svoje srce, dušo in življenje.
Povzeto po spletni strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti