Views: 98
BOŽIČ, TOKRAT PRAVI
Matej je spet sam doma in počuti se zelo osamljenega. Čeprav je božični večer, sta mama in očka še v službi. Ko bi le imel bratca, s katerim bi se lahko skupaj igrala! Ali pa vsaj psa! Velikokrat je že prosil starše, a je njegova prošnja vedno naletela na gluha ušesa. Matej pogleda skozi okno.
V sosednjih blokih je prižganih veliko luči. Povsod je kdo doma. Samo on je sam v velikem stanovanju. Niti luči se mu ne ljubi prižgati. Skozi okno opazuje, kako ponekod utripajo lučke na smrečicah. Oni pa niti smrečice nimajo! Mama je po poklicu aranžerka in do božiča mora po trgovinah okrasiti toliko smrečic, da jih je že pošteno sita. Doma se ji potem pač ne ljubi krasiti še ene. Le kdaj bo prišla domov? Čeprav se okraševanje v trgovinah običajno začne že na začetku decembra, je treba prav do zadnjega še kaj popraviti. Ko bi bil vsaj očka tukaj! Skupaj bi si pogrela ostanke od včerajšnjega kosila in se kaj pogovarjala. A tudi njega še ni. Ker dela v trgovini, kjer je v teh dneh največja gneča, bo prišel danes zelo pozno domov. Pa tudi potem se mu ne bo več ljubilo igrati z njim. »Vsaj pet minut me pusti pri miru!« bo dejal. Vendar se teh pet minut kaj hitro raztegne na eno uro ali še več.
Sicer pa Matej sploh ne ve, zakaj bi morali praznovati božič. Ko gleda druge družine, se mu zdijo vsi tako srečni in navdušeni nad tem praznikom. Njega pa le še bolj spominjajo na to, da v njegovi družini nimajo nikoli časa drug za drugega in da se jim vedno mudi. Ljudje hitijo po darila, se prerivajo in si brundajo ob zvokih božičnih pesmi. Če samo še enkrat slišim kakšno ceneno kopijo Svete noči, je pomislil Matej, se mi bo kar zmešalo. Po svoje je tišina kar prijetna. Sploh pa je vse skupaj prava neumnost. Komaj čakam, da bo praznikov konec. Ko bi vsaj snežilo, da bi se šel sankat. Pogledal je v nebo, a o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Nekje daleč je zagledal nekaj zvezd.
Kaj je že rekel Andrej o tisti posebni zvezdi? Andrej je Matejev sošolec, ki redno hodi na Veseli klub. Pravi, da je kristjan, in velikokrat pripoveduje Mateju o Bogu. Naj pomislim, si je rekel Matej. Andrej mu je povedal, da je ob božiču posebna zvezda naznanila kraj Jezusovega rojstva. Bog je poslal Jezusa na svet, da bi odrešil ljudi njihovih grehov. Sveto pismo, Božja beseda, pravi v Pismu Rimljanom 3,23: »… saj so vsi grešili …«
Kako neki to misli? Ali sem grešil tudi jaz? Saj vendar nisem storil ničesar hudega, npr. nikogar nisem ubil. Če pa tu ali tam nočem pospraviti sobe, prepisujem pri šolski nalogi ali vzamem mami nekaj drobiža iz denarnice, to že ne more biti kaj tako slabega. Vendar mu je Andrej rekel, da greh loči človeka od Boga.
Kaj pa misliš ti? Ali tudi ti verjameš, da Matejevi grehi niso nič slabega? V Božjih očeh so vsi grehi enako slabi. Greh je vse, kar misliš, rečeš ali narediš, kar je v nasprotju z Božjo besedo, Svetim pismom. Vsaka najmanjša laž, vsako jezikanje ali pa nesramen odgovor sošolcu je greh. Sveto pismo pravi: »… ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega« (Pismo Rimljanom 3,12). Vsak se rodi z »željo«, da bi grešil – ravnal po svoje, ne po Božje. In ta greh te ločuje od Boga.
Greh ločuje tudi Mateja od Boga. Običajno posluša Andreja samo z enim ušesom in čaka, da bo nehal govoriti o Bogu. Saj Mateja to vendar ne zanima. Raje se pogovarja o nogometu ali o najnovejšem filmu. Vendar je Andrej dober prijatelj, zato mu ne more kar reči, naj raje govori o čem drugem. Zadnjič pa je izjemoma dobro napel ušesa, saj je končno želel izvedeti, kaj je pravi pomen božiča. Andrej mu je povedal, da je Jezus prišel na svet kot dojenček. Ko je odraščal, je bil ves čas zvest svojemu Očetu in ni nikoli grešil. Ker je Bog popoln in svet, v svoji prisotnosti ne prenese nobenega greha. Zato zahteva kazen za naše grehe. Sveto pismo pravi: »Plačilo za greh je namreč smrt« (Pismo Rimljanom 6,23a). Jezus, ki je bil popoln, je vzel nase kazen za naše grehe, čeprav ni sam nikoli storil ničesar narobe. Dovolil je, da so ga hudobni možje pribili na križ, kjer je prelil svojo kri za grehe vseh ljudi, tudi Andreja in Mateja. Tudi ti in jaz bi morala umreti, da bi plačala kazen za svoje grehe, vendar je to storil Jezus namesto naju.
Jezus me je moral imeti res rad, da je storil kaj takega, si je mislil Matej. Le zakaj bi hotel zapustiti nebesa, kjer je živel z Očetom, in priti na zemljo, polno greha, kjer so ga ubili hudobni možje. In vse to je naredil tudi zaradi mene! Matej se je globoko zamislil. Tudi mama in očka me imata zelo rada, vendar se včasih zelo razjezita name in na ves glas kričita, kako sem poreden. Jezus mora biti res nekaj posebnega! Skušal se je spomniti, kaj še mu je povedal Andrej.
Rekel mu je: »Vendar Jezus ni ostal mrtev. Tretji dan je vstal od mrtvih in zdaj živi v nebesih z Očetom ter pripravlja prostor za vse, ki verujejo vanj. Vrstica Pismo Rimljanom 6,23 se namreč še nadaljuje: ›Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu.‹ Vsem, ki verujejo vanj, je dal večno življenje, vsem, ki so klicali njegovo ime.«
Takrat ga je Matej vprašal: »Ti, Andrej, kaj pa pomeni klicati Gospodovo ime?« Andrej mu je razložil: »Sveto pismo pravi:
›Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen‹ (Pismo Rimljanom 10,13).
Klicati Gospodovo ime pomeni, da veruješ, da je Jezus umrl za tvoje grehe in vstal od mrtvih, da bi ti imel večno življenje. Ko sprejmeš Jezusa v svoje srce, ti odpusti vse grehe in nič več nisi ločen od Boga. Nekega dne boš za vedno živel z njim v nebesih.« Matej se je zamislil. Andrej ga je od strani opazoval. »Matej, ali želiš klicati Gospodovo ime?« »Ne vem, Andrej, to se mi zdi vse skupaj preveč zapleteno. Potrebujem malo časa, da premislim o tem.« »Prav,« je rekel Andrej in v srcu sklenil, da bo še naprej molil za svojega prijatelja. Rad ga je imel in bil bi zelo vesel, če bi tudi Matej začel verovati v Boga.
Kaj pa ti? Če še ne veruješ v Boga, ali se tudi tebi zdi vse skupaj malo preveč zapleteno? Če želiš, si vzemi čas za premislek, vendar ne čakaj predolgo, da ne bo prepozno. Preden se je Jezus po vstajenju vrnil v nebesa, je obljubil svojim učencem, da se bo vrnil ponje. Zato ne premišljuj predolgo, da ne boš zamudil njegovega ponovnega prihoda, saj bo vzel s sabo v nebesa le tiste, ki so ga klicali in verujejo vanj kot v svojega Odrešenika.
Če pa že veruješ v Gospoda Jezusa, imaš gotovo kakšnega prijatelja, ki še ne veruje vanj. Môli zanj, tako kot je Andrej molil za Mateja, da bi tudi on klical Gospodovo ime. Bog odgovarja na molitve. Še posebej pozorno prisluhne molitvam otrok, saj imajo poseben prostor v njegovem srcu.
Andrej bi bil zelo vesel, če bi tudi Matej začel verovati v Boga, vendar ni hotel biti preveč vsiljiv, da ne bi v njem vzbudil odpora. Vedel je, da je njegova naloga, da moli zanj, in to je tudi storil. Zaupal je, da bo za vse drugo poskrbel Bog.
Matej je globoko vzdihnil. Bolj ko je premišljeval o vsem, kar mu je povedal Andrej, bolj divje je razbijalo njegovo srce. Zdaj vem, da je vse to, kar mi je povedal Andrej, res. Vem, da je Jezus umrl zame, za grešnika, in pripravljen mi je odpustiti grehe, če se odvrnem od njih in ga prosim za odpuščanje.
Kar tam, sredi temnega stanovanja, je Matej pokleknil na tla in začel moliti: »Dragi Gospod, oprosti, da sem ti nasprotoval in se ti tako dolgo upiral. Storil sem veliko slabega in prosim te, da mi odpustiš. Vem, da si umrl tudi zame, da bi mi dal večno življenje. Verujem, da si vstal od mrtvih in da zdaj živiš v nebesih, kjer pripravljaš prostor zame. Amen.« Matej je vstal in na njegovem obrazu je zasijal najširši nasmeh v življenju. Nič več se ni počutil osamljenega. Spomnil se je Jezusove obljube, ki mu jo je Andrej nekoč prebral iz Svetega pisma:
»Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil« (Pismo Hebrejcem 13,5).
Tema v stanovanju se mu ni zdela več temna, saj je v njegovem srcu zasvetila Jezusova luč.
Matej je bil vesel kot že dolgo ne. Nič več ni zavidal ljudem za osvetljenimi okni, saj je vedel, da je pravkar prejel najboljše darilo, kar jih obstaja, in končno je dojel pravi pomen božiča. Božič ne bo nikoli več takšen, kot je bil. Od zdaj naprej bo pravi. Pogledal je skozi okno in na ulici zagledal prodajalca smrečic. Ostala mu je le še ena. Hitro je pograbil kovinsko škatlo, kamor je spravljal svojo žepnino, in stekel po smrečico. Sklenil je, da bo presenetil mamo in očeta, tako da ju bo pričakala že okrašena smrečica.
Ko je Matej krasil smrečico, je še vedno premišljeval o Jezusu in njegovi ljubezni. Temno deblo smrečice ga je spominjalo na temo greha, ki je bila prej v njegovem srcu. Rdeče bunkice, ki jih je obešal na smrečico, so ga spominjale na kri, ki jo je Jezus prelil namesto njega. Kosmi vate, ki jih je posul namesto snega, so ga spominjali na to, da je njegovo srce zdaj belo kot sneg, saj ga je Jezus očistil vseh grehov. Zlata zvezda na vrhu pa ga je spomnila na nebesa, kjer bo nekega dne tudi sam živel z Jezusom. Kaj pa zelene vejice? Zelena predstavlja, kako vsak kristjan raste v veri, ko prebira Sveto pismo in moli. Tako, smrečica je okrašena. Komaj čakam, da prideta mama in očka domov, da jima povem veselo novico o Jezusu in odrešitvi!
Do takrat pa lahko poiščem Sveto pismo, ki sameva na tej polici med drugimi knjigami, in poskušam izvedeti več o Bogu!
Povabilo otrokom, ki še ne verujejo v Gospoda Jezusa Kristusa
Če še ne veruješ v Gospoda Jezusa Kristusa, lahko tudi ti še danes kličeš njegovo ime. Lahko mu poveš, da ti je žal za tvoje grehe in da bi se rad odvrnil od njih. Z veseljem ti bo prisluhnil in ti odpustil grehe. Očistil te bo in ti dal mir in veselje v srce. Dobil boš večno življenje in boš lahko nekega dne živel z Bogom v nebesih. Do takrat pa ne boš nikoli več osamljen, saj bo vedno s tabo Jezus, ki je najboljši prijatelj, kar jih lahko kdajkoli imaš.
Povabilo otrokom, ki že verujejo v Gospoda Jezusa Kristusa
Božični čas je odlična priložnost, ko lahko drugim govoriš o Jezusu. Ljudje so bolj odprti, prijazni in bolj pripravljeni poslušati o Bogu. Skoraj v vsakem je kanček radovednosti, za kaj pravzaprav gre pri božiču. Bog želi, da drugim govoriš o njem. V Svetem pismu, svoji besedi, je rekel:
»… oznanite evangelij vsemu stvarstvu [vsem ljudem]!« (Evangelij po Marku 16,15)
To pomeni, da moraš drugim govoriti o Jezusu in njegovi odrešitvi. Poleg tega je zelo pomembno, da moliš zanje. Seveda pa je samo Bog tisti, ki lahko spremeni srce človeka. Zaupaj mu!
Kotiček za ustvarjanje
Izdelaj smrečico iz barvnega papirja (lahko v obliki čestitke) in jo okrasi. S pomočjo barv, ki so na smrečici, lahko poveš veselo novico o Jezusu in odrešitvi svoji družini in prijateljem.