Views: 41
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: ›To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.‹ Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« (Evangelij po Janezu 1,1–18)
Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga soustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi.
Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!
Da pa bi pripravili prostor Besedi, smo pozvani k čuječnosti. Povabljeni smo, da se vprašamo:
- Kako ostajamo čuječi za besedo, ki vsak dan prihaja med nas?
- Kako se po besedi odzivamo na svatbo, ki nam je pripravljena?
- Kako ustvarjamo svet z besedo, ki želi prebivati v nas in po nas delovati?
Poglejmo primer Marije, kjer se je Beseda izkazala kot neposredno rodovitna, zato se ob njej vprašamo, kako je po besedi v njej in po njej vse nastalo. V Mariji je dejansko Beseda postala meso, zaživela in prišla na svet. To je bilo sad Božje milosti in Marijine čuječnosti. Bila je čuječa za notranje vzgibe. Znala si je slediti. Prepoznavala je svoje strahove, hrepenenja in želje. Uravnavala jih je ob Bogu, ki ga je skrbno poslušala. Zato je mogla razumeti angela, ki ji je rekel: »Ne boj se, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je rodila, in sicer ko je bila že zelo v letih.« Presegala je vse ozire in se ni bala, kaj bodo rekli ljudje. Gledala je v prihodnost in zaupala Bogu.
Besedo je razumela kot povabilo na svatbo življenja. Ni dvomila v Božji načrt. Kako je to zmogla, kaj je delala vse življenje, da je imela beseda v njej takšno moč? Luka zelo preprosto nekajkrat pove, kako se je Marija odzvala na Božje sporočilo oz. na dogodke v svojem življenju. Poudari, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.« (Evangelij po Luku 2,19)
Ohraniti in premišljevati Besedo je temeljno, da bi tudi danes Bog lahko po nas ustvarjal svet. Pomislimo, kaj vse je potrebno, da bi to uresničevali. Kaj pomeni ohraniti in kaj premišljevati?
Vprašajmo se, kako določene stvari, srečanja in misli ohranjamo v naših mislih in spominu?
1) Nekaj ti mora biti vredno, da bi ohranil. Torej, če hočeš ohraniti, moraš prepoznavati in urejati misli, srečanja, sporočene besede. Vedeti moraš, kaj boš shranil in kaj bo šlo v pozabo. Ko razmišljamo o tem, katere misli, srečanja in besede nameravamo ohraniti, imejmo v mislih preudarnost, ki je kot načelo skrito v naslednjem stavku: »GOSPOD bo tvoj varuh, Sin moj, to dvoje naj ti ne uide izpred oči, ohrani strumnost in preudarnost.« (Pregovori 3,21)
2) Za hranjenje moraš pripraviti prostor. Staro moraš umakniti, če hočeš ohraniti novo, oziroma kar ima trajno vrednost, mora najti trajen prostor. Ko imamo v mislih pripravo prostora za shranjevanje, tako da iz njega izločimo stare stvari, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.« (Evangelij po Mateju 9,17)
3) Prostor, kjer boš hranil, mora biti torej pripravljen, očiščen, da vanj daš nekaj dragocenega. Ko imamo v mislih čiščenje prostora za shranjevanje, razmislimo o načelu v naslednjem stavku: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala.« (Evangelij po Luku 5,36)
4) Ko odpreš vrata nečemu in to postaviš v spomin, to postane del tebe, del tvojega doma. Dobi novo vrednost. To ni več nekaj, kar si videl ali slišal, ampak postane del tebe in »hodi« s teboj. To je zelo očitno izpričal Luka v naslednjem stavku: »Dobri človek prinaša iz dobrega zaklada srca svojega dobro, hudobnež pa prinaša iz hudega zaklada hudobno; kajti usta njegova govore iz preobilosti srca.« (Evangelij po Luku 6,45)
Povabljeni smo k poglobljenemu premišljevanju o naslednjem:
- Ko se te je nekaj dotaknilo, premišljuješ, kako boš to v življenju uporabil.
- Dragocenejše ko je sporočilo, bolj vpliva na smer življenja. Ob najdragocenejših stvareh se življenje za vedno spremeni.
- Ob vsem tem življenje ni nikoli več isto, kot je bilo. Po besedi nastaja nov svet.
Ali smo kdaj razmišljali o tem, da se pred rojstvom besede najprej rodi želja oziroma misel? Želja pomeni, da je bila beseda spočeta in obstaja v mislih, še preden besedo izrečemo.
Poglejmo razmerje med željo in besedo.
Površne želje je namreč mogoče uslišati tudi brez nadlegovanja resnice. Ne dotikajo se ničesar, kar spi v globinah. Ko pa izrečemo svojo največjo željo, se premakne podzemlje.
»Jezus pa je vzdignil oči in rekel: ›Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.‹ In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: ›Lazar, pridi ven!‹ In umrli je prišel ven.« (Evangelij po Janezu 11,41b–44a)
Želja vstane kot sunek, ki raztrga zastor. Prebudi se nam spomin na zadnje srečanje z njo, na težko slovo. Povedali ji bomo, zakaj smo jo zapustili, zakaj smo skrenili s poti. Pogledala nas bo z ljubečimi očmi. Najgloblja želja nima sovražnikov. Zapove edini potres, ki ne ruši, temveč gradi. »Jezus pa zopet zavpije z močnim glasom in izdahne duha. In glej, zagrinjalo v svetišču se pretrga na dvoje od vrha do tal; in zemlja se potrese, in skale se razpokajo.« (Evangelij po Mateju 27,50.51)
Ja, velika želja se dvigne izpod nagrobnega kamna, ki nam je ležal na srcu. Nesmrtna stopi pred nas in nas prime za roko. Ni namreč čiste, Bogu ugodne želje, ki se ne uresniči, so samo trenutki, ko izpustimo njeno roko. Ko jo spet primemo za roko, tako da jo v molitvah izrečemo, pride do reakcije. Ko se izrečena Božja beseda hkrati nahaja v našem srcu in v naših ustih, gre za podobno reakcijo kot pri združitvi baze in kisline. Če kislo in bazično raztopino zmešamo, poteče kemijska reakcija. Razmislimo o reakciji, ki se zgodi, ko se Božja beseda znajde globoko v naših srcih kot želja in hkrati na ustih kot izrečena beseda.
»S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.« (Pismo Rimljanom 10,10) Ja, reakcija, ki sledi, je odrešenje, ki ga Bog prizna.
Razmislimo, kakšen učinek ima izgovorjena Božja beseda, ki prihaja iz globočin našega srca.
»Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Izaija 55,10–11)
»Prerok, ki ima sanje, naj pripoveduje sanje; kdor pa ima mojo besedo, naj zvesto govori mojo besedo. Kaj ima slama skupnega z žitom? govori GOSPOD. Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?« (Jeremija 23,28–29)
Če samo pomislimo na Božjo besedo kot na kladivo. Predstavljajmo si jo. Ja, to kladivo lahko zabije žebelj in v tem primeru lahko govorimo o doseganju zastavljenega cilja. Toda kladivo lahko tudi razbije omejitve in prepreke. V tem primeru Božja beseda deluje tako, da odstrani prepreke iz našega življenja. Zato še naprej poglobljeno premišljujmo o Božji besedi in GOVORIMO Božjo besedo z vsem zaupanjem ter opazujmo pozitivne premike v našem življenju in tudi umikanje preprek in premagovanje nasprotovanj.
Po Božji besedi, ki jo ohranimo in premišljujemo, je torej vse nastalo. Vprašanje je le, ali jo bomo vzeli zares, jo ohranili in premišljevali, a ne kot opazovalci, temveč kot Božji sodelavci!
»Božji namreč smo sodelavci; Božja njiva, Božje poslopje ste vi.« (Prvo pismo Korinčanom 3,9)
Vsi smo povabljeni, da v središče svojega življenja postavimo čisto Božjo besedo. V Svetem pismu se namreč naš nebeški Oče ljubeče približuje svojim otrokom in se z njimi pogovarja. V Božji besedi je velika moč, ki je Cerkvi v oporo in moč, njegovim otrokom pa daje trdnost vere, je hrana duše ter čist in neusahljiv vir duhovnega življenja.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, ti se ne oddaljuješ od tistega, ki se oddaljuje od tebe. Hvala ti, ker nisi odsotni Očka, ampak si vedno navzoč. Prosim te, odpri nam ušesa za blaga opozorila in nujne klice, s katerimi nas nagovarjaš po svoji Besedi, Gospod. Prosimo te, vedno hodi pred nami, da bomo razumeli tvojo Besedo, ji sledili ter tako izpolnili to, kar želiš od nas. Očka, prosim te, posej v naših srcih dobro seme svoje Besede in spusti na nas roso svoje milosti, da bomo spoznali tvojo voljo in da bomo vse dni življenja prinašali sadove, ki ti ugajajo, o, Gospodar vsega, Oče in Sin in Duh svetosti. Prosim te, naj tvoja Beseda obilo biva med nami kot luč, ki razsvetljuje mojo pot, kot kruh, ki hrani mojo dušo, kot ogenj, ki prižiga gorečnost, kot pot, ki me pelje v odrešenje, kot utrip, ki spodbuja mojega duha, kot življenje, ki se nikoli ne konča. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.