Views: 21
»Tako govori Gospod: Glas žalovanja se sliši v Rami, bridko jokanje. Rahela objokuje svoje otroke, ne dá se potolažiti zaradi otrok, ker jih ni več.« (Jeremija 31,15)
Prerok Jeremija nam predstavi lik žene, ki upa, medtem ko objokuje smrt svojih otrok. To je upanje, ki se ga živi v jokanju. Gre za Rahelo, Jakobovo ženo ter Jožefovo in Benjaminovo mater, ki umre med porodom drugorojenca, torej Benjamina. Prerok Jeremija spomni na Rahelo, medtem ko se obrača na Izraelce v izgnanstvu, da bi jih potolažil z besedami, polnimi čustev in poetičnosti.
V teh vrsticah Jeremija sredi bolečine in joka pokaže na ženo svojega ljudstva, na veliko »matriarhinjo« svojega rodu, a obenem tudi na nepričakovano življenjsko perspektivo. Rahela v pripovedi iz Prve Mojzesove knjige umre med porodom, da bi njen sin lahko živel. Po Jeremiju pa je sedaj živa v Rami, kjer objokuje svoje otroke, ki so v nekem smislu umrli v izgnanstvu, otroke, ki – kot sama pravi – jih ni več, za vedno so izginili.
Rahela noče biti potolažena. Ta njena zavrnitev izraža globino njene bolečine in bridkost njenega joka. Ob tragediji izgube otrok mati ne more sprejeti tolažilnih besed ali gest, ki niso nikoli primerne, nikoli ne morejo ublažiti boleče rane, ki ne more in noče biti zaceljena. To je bolečina, ki je sorazmerna z ljubeznijo.
To pozna vsaka mati. In danes je veliko takih, ki jočejo in se ne vdajo ob izgubi otroka, ki jih ni mogoče potolažiti ob smrti, ki je ni mogoče sprejeti. Rahela hrani v sebi bolečino vseh mater vsakega časa po vsem svetu in solze vsakega človeka, ki joče ob nenadomestljivih izgubah.
Rahelina zavrnitev tolažbe nas prav tako uči, koliko tenkočutnosti je potrebne ob bolečini drugih. Da bi govorili o upanju nekomu, ki je obupan, je treba z njim deliti njegov obup; da bi obrisali solzo z obraza trpeče osebe, se moremo pridružiti njenemu joku. Samo tako lahko naše besede zares dajo nekoliko upanja. Če ne zmoremo nameniti besede skupaj z jokom in bolečino, je boljša tišina: gesta nežnosti brez besed. To globoko potrebo po empatiji je zapisal tudi apostol Pavel: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.« (Pismo Rimljanom 12,15)
Bog s svojo rahločutnostjo in ljubeznijo odgovori na Rahelin jok, in sicer z iskrenimi besedami, kakor nadaljuje prerok Jeremija:
»Tako govori Gospod: Preženi jok iz svojega glasu in solze iz svojih oči, kajti čaka te plačilo za tvoje trpljenje, govori Gospod: vrnejo se iz sovražnikove dežele. Je upanje za tvojo prihodnost, govori Gospod: otroci se vrnejo na svojo zemljo.« (Jeremija 31,16–17)
Ravno zaradi materinega joka je še upanje za otroke, ki se bodo vrnili v življenje. Ta žena, ki je sprejela svojo smrt v trenutku poroda, da bi njen sin lahko živel, je zdaj s svojim jokom začetek novega življenja za izgnane otroke, ujetnike, ki so daleč od domovine. Na Rahelino bolečino in njen bridki jok Gospod odgovori z obljubo, ki je sedaj zanjo lahko razlog za resnično tolažbo: ljudstvo se bo lahko vrnilo iz izgnanstva ter v veri in svobodi živelo svoj odnos z Bogom. Solze so rodile upanje. Tega ni lahko razumeti, a to je resnica: v našem življenju solze velikokrat sejejo upanje, so semena upanja.
Zakaj trpljenje?
Ta Jeremijev odlomek pozneje uporabi evangelist Matej in ga prenese na prizor o pokolu nedolžnih otrok: »Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. 17 Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju: 18 Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.« (Evangelij po Mateju 2,16–18)
Ta novozavezni odlomek nas postavi pred tragedijo ubijanja nezaščitenih človeških bitij, pred grozoto oblasti, ki zaničuje in odstranjuje življenje. Otroci iz Betlehema so umrli zaradi Jezusa. In on, nedolžno Jagnje, bo zatem umrl za vse nas. Božji Sin je vstopil v bolečino ljudi in tega naj ne pozabimo.
Na velikokrat zastavljeno vprašanje, zakaj trpijo otroci, ne znam odgovoriti. Treba je gledati Križanega. Bog nam je dal svojega Sina, ki je trpel. In morda lahko tam najdeš odgovor. Samo z zrenjem v ljubezen Boga, ki je dal svojega Sina, ta pa je daroval svoje življenje za nas, lahko najdeš neko pot tolažbe. Zato tudi pravimo, da je Božji Sin vstopil v bolečino ljudi in sprejel smrt. Njegova beseda je vsekakor beseda tolažbe, saj izvira iz joka.
Toda pomislimo še korak naprej. Na križu umirajoči Sin bo dal svoji materi novo rodovitnost, ko jo bo izročil učencu Janezu in jo postavil za njegovo mater. Smrt je premagana. In tako prispemo do izpolnitve Jeremijeve prerokbe. Kakor Raheline solze so tudi Marijine očitno rodile upanje in novo življenje. Ja, kako resnične so se izkazale tele besede: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem.« (Psalm 126,5)
Jezusova smrt je tisto seme, ki dokončno doseže svoj cilj. Upanje in novo, večno življenje za mnoge druge. Poglejmo.
»Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.« (Pismo Rimljanom 8,29)
»On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi.« (Pismo Kološanom 1,18b)
»… in od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov …« (Razodetje 1,5)
Ja, res lahko v globočini svojega srca glasno vzklikamo: nemoč, trpljenje, jok in smrt, kje je tvoja zmaga:
»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (Prvo pismo Korinčanom 15,55)
Z.M.