Views: 21
»Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec. 27 Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu. 28 Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu. 29 Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. 30 Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. 31 Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.« (Apostolska dela 9,26–31)
Kako je v bujno začetno rast Cerkve vstopil apostol Pavel?
O tem beremo v današnjem odlomku. Ko ga po spreobrnjenju pred Damaskom Hananija v Damasku krsti, takoj začne goreče oznanjati Kristusa. Zato ga hočejo Judje ubiti. Pobegne v Jeruzalem. Toda apostoli in učenci se ga še vedno bojijo in ne morejo verjeti, da je razvpiti preganjalec Cerkve postal kristjan. Zanj se je zavzel Barnaba, ga predstavil apostolom in pričal o njegovem smrtno nevarnem oznanjevanju Kristusa v Damasku. Za kratek čas so ga sprejeli medse, toda kmalu so mu začeli groziti s smrtjo judovski helenisti. Jeruzalemska Cerkev ga je poslala domov v Tarz v Malo Azijo. Po vsej Galileji, Judeji in Samariji pa se je Cerkev uspešno v miru razvijala »v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apostolska dela 9,31). Ta mir in razvoj je sledil, ker ni bilo več preganjalca Savla.
Toda ali je bilo prav, da so ga odposlali domov v Tarz, daleč proč od Palestine?
Ali je bilo prav, da so se ustrašili tudi nemira, ki ga je spreobrnjenec z ognjevitim oznanjevanjem povzročal družbi? Dolgoročno gledano se je pokazalo, da je imel prav Pavel, ki je, kot vemo, vse življenje ohranil svoj način oznanjevanja, ki je vznemirjalo s tem, da je močno prebujal vest Judom, ker jih je na vsak način hotel rešiti za zveličanje. Zato je moral vedno znova trpeti, prestajati ječe. To je delal, ker je bil globoko vcepljen v Kristusa in je na sebi doživljal njegovo vstajenjsko skrivnost. S to držo je z Božjo pomočjo naredil več kot vsi drugi apostoli. »Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.« (Prvo pismo Korinčanom 15,10)
Vsak kristjan se mora vedno znova spraševati, ali je kot mladika res vraščen v trto v vinogradu ali pa morda tava po svoje. Kaj prevladuje v nas? Zaupam v Boga, da me spremlja njegova milost, ali pa gledam nase kot na nesposobnega, da bi sodeloval z milostjo, ki mi jo Gospod ponuja?
Jezus sam nam daje neizbrisno zagotovilo, ki je podlaga za naše trdno in neomajno upanje. S stavkom »Jaz sem trta, vi mladike« nam Jezus da zagotovilo, da se lahko popolnoma naslonimo nanj. »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. 2 Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. 3 Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. 4 Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. 5 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. 6 Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. 7 Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. 8 V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« (Evangelij po Janezu 15,1–8)
V njem smo ukoreninjeni, v njem ostajamo, on pa nam daje moč za obstanek in delovanje. Kakor vinska trta nosi svoje mladike tako, da tiste, ki so od nje odsekane, ne morejo preživeti, tako nosi Kristus nas in naše življenje. Daje nam moč, da po ponovnem duhovnem rojstvu živimo z njim. Čisto drugače pa se godi tistim, ki zaupajo zgolj sebi. Njihovo držo Sveto pismo komentira s stavkom: Preklet, kdor zaupa v človeka in se ne naslanja na Gospoda. »Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« (Jeremija 17,5) Saj nam Gospod daje življenje in nas vzdržuje, dokler on hoče. Tako smo povezani s svojim Temeljem, ki nam daje moč za življenje in nam omogoča, da obrodimo sadove. Z njegovo močjo lahko živimo smiselno in koristimo drugim.
Vendar je za to nujno, da vztrajamo zedinjeni s Temeljem. Jezus zahteva, naj ostanemo v njem, potem bo tudi on ostal v nas. Ta zahteva je tako nujna, da se Jezusu zdi primerno, da nam izreče celo grožnjo: »Kdor ne bo ostal v meni, ta bo odrezan od mene in vržen v ogenj.« (Evangelij po Janezu 15,6) Kajti od trte odrezana mladika odmre, se posuši in je samo še za na ogenj. To je podoba iz narave. Toda povezanost kristjana s Kristusom presega to podobo, saj gre med njima za osebno povezanost. Sam Oče je zavzet za edinost med Sinom (trto) in njegovimi (mladikami).
Ta edinost je osrednje dogajanje na svetu in v zgodovini. Tu ni dopustno nobeno polovičarstvo. Gre za ali–ali. Ali je mladika zraščena s trto ali pa je od nje odrezana. S srcem in razumom moramo upoštevati Gospodovo svarilo: »Brez mene ne morete storiti ničesar.«
Z.M.