Hits: 37
»To je Noetova zgodovina. Noe je bil pravičen, brezgrajen mož med svojim sodobniki; Noe je hodil z Bogom.« (Prva Mojzesova knjiga 6,9)
Tokrat vam v povezavi s tem citatom ponujam v branje in razmislek zanimiv komentar britanskega avtorja številnih uspešnic, političnega komentatorja in urednika revije The Spectator, Douglasa Murraya. Avtor nas v svojem komentarju opozarja natanko na zgoraj navedene besede Svetega pisma – da je treba zgodovinske osebnosti soditi glede na njihove sodobnike, ne glede na naše.
Kakšna prihodnost nas čaka, če uničimo svojo preteklost?
Si je morda kdo izmed tistih, ki so sodelovali pri uničenju spomenikov Churchilla, Lincolna ali Kolumba, zastavil to vprašanje?
Dvomim. Domneva, da lahko v popolnosti sodimo življenja zgodovinskih osebnosti, ni samo neumna in nepoštena, je tudi nevarna. Pomislite, kaj uničevalci spomenikov s svojimi dejanji pravzaprav govorijo.
Pravijo, da bi morali ljudje v preteklosti vedeti to, kar vemo mi.
To je tako, kot bi rekli, da morajo poznati prihodnost. In to je, seveda, absurdno. In vendar vedno več ljudi verjame v to. Zakaj? Preprosto. Tako jih učijo.
To je posledica izobraževalnega sistema, ki je že dolgo časa tega postavil »empatijo« pred dejstva. Ki verjame, da končni cilj zgodovine ni, da se iz nje nekaj naučimo, ampak da jo sodimo s posvečenih levičarskih zaključkov na osnovi tako slabo definiranih konceptov, kot so socialna pravičnost, enakost in strpnost.
Tako izobraževanje, poleg tega, da spodbuja neznanje, vabi učenca (otroka, pravzaprav), da postane sodnik, porota in rabelj glede vprašanj, o katerih on sam (in vedno bolj tudi njegovi učitelji) ve bore malo ali nič.
Zato, ker se nihče ni potrudil, da bi mu razložil nianse, kompleksnost in kontekst, ki sestavljajo zgodovino.
To spodbuja tudi nadutost:
»Jaz vem stvari, ki jih ti ljudje niso vedeli. Zato sem boljši od njih. Ničesar me ne morejo naučiti. Pravzaprav moram jaz učiti njih.«
In spomenik je porušen.
Nova, »boljša« zgodovina mora zamenjati staro.
V Ameriki je tak navdih sprožil Projekt 1619, pobudo New York Timesa, ki je zdaj v šolah vsepovsod. Gre za poskus, s katerim bi datum, ko so v ameriške kolonije prispeli prvi afriški sužnji, vzpostavili kot temeljni datum nastanka ameriške republike.
1776? Ameriška revolucija? V »novi« zgodovini je šlo pri tem zgolj za ščitenje sužnjelastniških interesov ustanovnih očetov. Te može – med katerimi so bili nekateri izmed najbolj izjemnih ljudi, ki so kadarkoli živeli – moramo razumeti samo po njihovem odnosu do edino tega vprašanja.
Projekt 1619 želi prikazati Ameriko – najsvobodnejšo in najbogatejšo državo v zgodovini sveta – kot izjemno v samo enem pogledu: kot izjemno slabo. To je namenoma destruktiven pogled na zgodovino. Njegov namen je, da ruši, namesto da bi gradil.
Zdrav, človeški in iskreno svoboden um ne vidi zgodovine zgolj kot igrišča naših moralnih sodb. Razume, da so ljudje v preteklosti ravnali v skladu s podatki, ki so jih takrat imeli, tako kot to počnemo tudi dandanes.
Seveda bi bilo lepo, če bi ameriški ustanovni očetje v svoji ustavi odpravili suženjstvo. Nekateri izmed njih so se dejansko zelo trudili v tej smeri. A če ne bi bili pripravljeni na kompromis, ne bi bilo ustave in Združenih držav. Vse žrtve revolucije bi bile zaman. Zato so dosegli sporazum, ki je uravnotežil interese severnih in južnih držav.
Bilo bi lepo, če bi se Japonci predali, še preden sta bili odvrženi atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. Pa se niso. Predsednik Truman se je moral odločiti na osnovi podatkov, ki jih je takrat imel – da bi zavezniška invazija na Japonsko zahtevala vsaj milijon življenj, ameriških in japonskih.
A »razsvetljeni« um seveda prezira take drobnarije. Ve namreč, da ima prav in da bi morali vsi, ki so živeli pred današnjo dobo – letom nič – ravnati bolje. Sicer pa so bili vsi zadrteži. Le zakaj bi pokazali kaj razumevanja zanje, kaj šele da bi jih občudovali ali pa se učili od njih?
No, morda zato, ker so, tako kot vsi ostali, velike zgodovinske osebnosti poskušale narediti najboljše, kar so lahko, v okoliščinah, v katerih so se znašle. Mi smo tukaj zato, ker jim je v veliki meri uspelo.
Ko je nekdo poskušal Isaaca Newtona nagraditi za njegova odkritja, ki so spremenila pogled sveta na fiziko, je veliki mož to odločno zavrnil. Dejal je, da je lahko dosegel vse to, kar je, samo zato, ker je stal na ramenih »velikanov«, ki so orali ledino pred njim.
Današnja svetovna levica zavrača Newtonovo ponižnost. Ne verjame, da stojimo na ramenih kogarkoli. Domišlja si, da bi, če bi se le lahko osvobodili zaprašenih, zgrešenih in napačnih idej preteklosti, videli dlje, leteli še više.
Ta pogled je napačen.
Odtujeni od svoje preteklosti bi bili popolnoma izgubljeni. Ne bi se dvignili, ampak padli. Prisiljeni bi bili začeti od začetka z veliko manj uvida in veliko slabšimi zgledi, kot jih že imamo.
Ironično je, da zaradi rušilcev spomenikov velike osebnosti iz preteklosti še nikoli niso bile videti boljše.
Prevedeno in prirejeno po avtorju Douglasu Murrayu na Prager University (https://www.prageru.com/video/no-past-no-future/).
Robert Pevec