Hits: 31
»Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ›Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!‹ Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: ›Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!‹ Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.« (Evangelij po Marku 1,14–20)
Odlomek nam prikaže, če tako rečemo, »prehod pričevanja« od Janeza Krstnika do Jezusa. Janez je bil njegov predhodnik, ki mu je pripravil teren in mu je pripravil pot. Sedaj lahko Jezus začne svoje poslanstvo in oznanjati že navzoče odrešenje, saj je on odrešenje. Njegovo pridiganje je povzeto v teh besedah:
»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (v. 15)
Preprosto. Jezus ne uporablja dvoumnih besed. Gre za sporočilo, ki nas vabi k razmišljanju o dveh bistvenih temah: času in spreobrnjenju.
V tem besedilu evangelista Marka je treba čas razumeti kot trajanje zgodovine odrešenja, ki jo izvršuje Bog. »Dopolnjen« čas je torej tak (čas), v katerem odrešenjsko delovanje pride do svojega viška, do svoje polne uresničitve. Je torej zgodovinski čas, v katerem je Bog poslal Sina na svet in tako je njegovo kraljestvo postalo bolj kot kdaj koli prej »blizu«. Čas odrešenja je dopolnjen, saj je Jezus prišel. Pa vendar odrešenje ni avtomatično. Odrešenje je dar ljubezni in kot takšno je podarjeno človeški svobodi. Vedno ko se govori o ljubezni, se govori o svobodi.
Ljubezen brez svobode ni ljubezen. Lahko je interes, lahko je strah, mnoge stvari, ljubezen pa je vedno svobodna.
Ker je svobodna, zahteva svoboden odgovor, zahteva torej naše spreobrnjenje. Gre za spremembo miselnosti in spremembo življenja, da ne hodimo več za zgledi sveta, ampak za Božjim, ki je Jezus. Hoditi za Jezusom, kot je delal in nas je učil Jezus. Gre za odločilno spremembo vizije in drže. Kajti greh, ki je predvsem greh posvetnosti, je prinesel na svet miselnost, ki kot zrak prežema vse, ki teži k uveljavljanju samih sebe proti drugim in tudi proti Bogu.
To je zelo zanimivo. Katera je tvoja identiteta? Večkrat slišimo, da se svojo identiteto izrazi z izrazom »proti«. Težko je izraziti svojo identiteto v posvetnem duhu s pozitivnim izrazom odrešenja. Posvetni duh je proti samemu sebi, proti drugim in proti Bogu in za dosego tega namena se miselnost greha in prevare ne obotavlja uporabljati nasilja. Prevara in nasilje. Poglejte, kaj se zgodi s prevaro in nasiljem, pohlepom, slo po oblasti in ne služenjem, vojnami, izkoriščanjem ljudi. To je miselnost prevare, ki ima vsekakor svoj izvor v očetu prevare, v velikem lažnivcu hudiču. On je oče laži, tako ga je definiral Jezus.
Vsemu temu pa se upre Jezusovo sporočilo, ki nas vabi, da priznamo potrebo po Bogu in njegovi milosti; da bi imeli uravnoteženo držo do zemeljskih dobrin; da bi bili gostoljubni in ponižni do vseh; da bi spoznavali in uresničevali sami sebe v srečanju z drugimi in v službi drugim. Za vsakega od nas je čas, v katerem smo poklicani sprejeti odrešenje, kratek. Je namreč trajanje našega življenja na tem svetu, kratko je. Morda se zdi dolgo. Neki dan sem se imel priložnost pogovarjati s starejšo osebo. Med pogovorom je rekel ta stavek: »Da, življenje je odletelo,« kot da bi rekel: »Verjel sem, da je večno, toda ne, življenje je odletelo.« Kaj čutijo ostareli, ko je življenje odšlo. Odhaja. Življenje je dar brezmejne Božje ljubezni, je pa tudi čas preverjanja naše ljubezni do njega. Zato je vsak trenutek, vsak hip našega bivanja dragocen čas, da ljubimo Boga in da ljubimo bližnjega ter s tem vstopimo v večno življenje.
Zgodovina našega življenja ima dva ritma. Eden je merljiv in je sestavljen iz dni, let, drugi pa je sestavljen iz obdobij našega razvoja: rojstva, otroštva, odraščanja, zrelosti, starosti in smrti. Vsak čas, vsaka faza ima svojo lastno vrednost in je lahko ugoden čas za srečanje z Gospodom. Vera nam pomaga odkriti duhovni pomen teh časov. Vsak med njimi vsebuje poseben Gospodov klic, na katerega lahko damo pozitiven ali negativen odgovor. V odstavku vidimo, kako so odgovorili Simon, Andrej, Jakob in Janez. Bili so zreli možje in imeli so svoje delo kot ribiči, svoje družinsko življenje. Pa vendar so, ko je Jezus prišel mimo in jih poklical, »takoj pustili mreže in šli za njim.« (Evangelij po Marku 1,18)
Bodimo pozorni na to in ne pustimo, da bi šel Jezus mimo, ne da bi ga sprejeli. Res se lahko bojimo Boga, ko gre mimo.« Bojimo zaradi česa? Da ga ne bi prepoznali, da ga ne bi videli, da ga ne bi sprejeli. Saj vendarle nenehno trka na naša srca. Odprimo jih. »Vam ni tesno v nas, ali vam je tesno v srcih vaših; razširite se tudi vi … Kajti mi smo tempelj Boga živega.« (Drugo pismo Korinčanom 6,12.13b.16b)
Molitev:
Oče, prosim te, pomagaj nam živeti vsak dan, vsak trenutek kot čas odrešitve, v katerem gre Kristus mimo in nas kliče, vsakega glede na njegovo življenje. Pomagaj nam, da se spreobrnemo od posvetne miselnosti, od fantazij sveta, ki so le ognjemeti, k miselnosti ljubezni in služenja. Gospod, ne dovoli, da bi te spregledal, ko greš mimo. Hvala ti za dar življenja, ki je tvoj dar tvoje brezmejne ljubezni, je pa tudi čas preverjanja naše ljubezni do tebe. Kristus, Sin živega Boga, ti si moj ljubi, moj pomočnik, moje vse, moje življenje, ti si pot, resnica, ljubezen in življenje. V tebi živimo, se gibljemo in smo. Ti si vrata. Ti si, ki je prišel, da bi imeli življenje v izobilju. Moj ščit in moja slava, moje vstajanje in počepanje. Ti si edini, na katerega se lahko zanesem, ti si, ki ga ljubi moja duša, ti si, ki veš, ki veš, da te ljubim. Ti si, ki vse veš, ki veš, kako je z menoj in me ljubiš. Ti si, ki mi praviš: to je moja ljubljena hči, nad katero imam veselje, to je moja ljubljena hči sionska, to je moja golobica, moja prijateljica, moja sestrica. Ti si, ki ga ljubi moja duša. Moj spev, moj odmev, moj glas v vetru, pesem škrjancev in pesem vetra, toplota, zelenje, kamen in klop, na kateri sedim, ti si nebesa v meni, ti si nebesa v nas, ti si moj Bog. Po tebi, Kristus, se Očetu zahvaljujem in z radostnim srcem vzklikam: Amen. Božji blagoslov.
Z.M.